Konteksti (Tomaž Bešter), 3. december 2015 ― Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospoda. Ženska prisede na sosednje sedišče, zavzdihne in tudi sama občuti nekaj zadoščenja. Dnevni boji, ki jih sestavljajo majhne bitke. In potem je tu nekje še tiho dekle, ki prebira brošuro. Študijsko, mogoče ne. Ni pomembno. Ta se ne ozira za nikomer. Njena pozornost je kovana v jeklu. Tam je. Kot gospod, ki si je zopet nadel tiho kričeče nezaupanje in ženska s kovčkom, od katerega se ne loči. In potem pričneš razmišljati o tem, kaj bi te osebe povezalo. V čem so si podobni. Se bodo njihova pota še kdaj prekrižala? So se kdaj že? Najdeš zgodbo za enega, drugega, tudi tretjega. A vezi med njimi ni. In ko zapreš oči in jih ponovno odpreš, izginejo. Ostaneš sam. So bili kdaj sploh tu? In ti, si v redu? Seveda si. Tudi zgodbe so ostale. Oni so šli bojevat svoje bitke, medtem pa si zaspal. Bi lahko o takšnih zgodbah bral v knjigi. Le daj, preden bitke dohitijo tudi tebe. Nasmehneš se. V praznem vagonu prazen pogled od okna potuje h knjigi z naslovnico rdeče barve, na kateri je reprodukcija m

Notranjsko primorske novice » Kultura, 3. december 2015 ― Pivka – 14. novembra je v obnovljenem Krpanovem domu v Pivki potekalo celodnevno srečanje literatov upokojencev iz vse Slovenije. Državno srečanje je organiziralo Šempeter 1300 – Društvo za druženje in solidarnost iz Pivke v sodelovanju z LIKUSOM – Literarnim klubom upokojencev Slovenije iz Maribora. Foto: Jerneja Ksir V uvodu srečanja, ki ga je vodila Ivana Žvipelj, je udeležencem zapela ženska vokalna skupina Rožmarinke iz pivškega društva upokojencev, za tem pa so se zvrstili pozdravni govori. V imenu Društva upokojencev Pivka je spregovoril Evgen Primožič, v imenu Občine Pivka Ernest Margon, v imenu pivškega društva za druženje in solidarnost  Šempeter 1300 pa Srečko Likar. O zborniku Literarnega kluba upokojencev Slovenije in samem klubu sta nekaj besed spregovorila predsednik Likusa Dejan Čegovnik in urednik zbornika Andrej Štrus. Piscem, ki  svoja dela v zborniku objavljajo že 10, 15 ali 20 let, pa sta podelila priznanja. Svoje strokovno mnenje o sodelovanju z Likusom je podala Barbara Rigelj iz javnega sklada za kulturne dejavnosti. V nadaljevanju programa so se literatom s svojimi pesmimi predstavili učenci pivške osnovne šole, v vlogi vaških opravljivk učenki košanske osnovne šole, nazadnje je nastopil tudi sam Martin Krpan z Vrha pri sv. Trojici. Nastopajoči so prejeli bučen aplavz vseh prisotnih v dvorani. Po zaključku uradnega dela so se gostje iz vse Slovenije odpravili na ogled Parka vojaške zgodovine in Ekomuzeja Pivških presihajočih jezer. V okviru srečanja je potekal tudi knjižni sejem, udeleženci pa so si lahko ogledali razstavo pivškega društva upokojencev in razstavo likovnih del v okviru literarnega razpisa, na katerem so sodelovali učenci od prvega do četrtega razreda košanske osnovne šole ter otroci iz Vrtca Pivka. Literarna delavnica založbe Pivec. V popoldanskem delu srečanja je potekala literarna delavnica ter posvet pod okriljem javnega slada za kulturne dejavnosti. Sledilo je družabno srečanje, na katerem se je me