Radio Študent, 18. januar 2016 ― „Na začetku leta 2016 prihaja iz ustvarjalne kuhinje večkrat nagrajenega beograjskega televizijskega in filmskega režiserja Dragomirja Zupanca pred občinstvo slovenske kinoteke edinstvena serija štirih dokumentarnih filmov ...,“ v Kinotečniku dr. Ivana Kronja pompozno napove Zupančeve dokumentarce. V dveh večerih - pretekli petek in soboto - smo torej gledali »edinstveni« dokumentarni četverček, ki portretira glavne akterje tako imenovanega črnega vala, Želimirja Žilnika, Branka Vučićevića, Karpa Godino in Dušana Makavejevega. Oziroma z naslovi dokumentarcev: Želimir Žilnik, Dvoriščni pogovori, Okvir za nekaj slik in Misterij Makavejev. A kleč se skriva v podnaslovu, ki je navadno povednejši od naslova. Priloge k zgodovini Ju-filma in politpornografiji. Če parafraziramo naslov v Priloge k Ju–mitologiji in estetiki pornografskih filmov dobimo vsebinsko in formalno esenco predvajanih dokumentarcev. Vsi štirje Zupančevi filmi so šokirali maloštevilno občinstvo, predvsem z mizerno produkcijo, ki je v primeru Misterija Makavejev, posnetega 2012, spominjala na evropsko pornografsko produkcijo s konca osemdesetih. Dvoriščni pogovori so imeli tako slabo »nasnet« zvok, da je glasba v ozadju preglasila govorca v kadru. Torej daleč od napredne ameriške pornografske produkcije s konca osemdesetih. Pred kratkim je Taste of Cinema objavil seznam filmov, ki so tako slabi, da so že dobri. Zupančevi dokumentarci žal niso konkurenčni, ker so preprosto tako slabi, da so samo slabi. V filmskem svetu majhnih proračunov in gverilskih snemalnih pogojev bi bilo vse skupaj še razumljivo. Tudi režiserjevo preizpraševanje filmske forme skozi trash estetiko bi razumeli. O uporabi kiča in trasha kot premišljenega režiserjevega prijema govori Karpo Godina v Okvirju za nekaj slik. In ga ilustrira s kadrom Dragane Mrkić v beli krinolini na blejski pletni v filmu Umetni raj. Kdor je gledal Žilnikov film Kenedi se vrača, ve o kakšnem trashu govorim. A Zupančevi dokumentarci, finančno

Radio Študent, 3. december 2015 ― Kako zgleda generični opis umetniškega performansa? Verjetno obljublja, da bo umetnik ali umetnica preizpraševal koncepte in definicije, redefiniral osebne konstrukte in razstavljal in sestavljal svojo identiteto. Morda bo celo družbenokritičen. Vsebovati mora tudi nekaj težkokategornih izrazov – za opis manjšega dogodka povsem zadošča naprimer nekajkratna omemba besed, kot sta efemernost in liminalnost. Vse to in morda še več obljublja dogodek Zavoda Projekt Atol z naslovom Migracije (In) Identitet(e), ki se bo začel danes ob 20.00 v Galeriji ŠKUC. Predstavilo se bo več umetnikov mlajše generacije, ki bodo, vsaj iskreno upamo, počeli to, kar obljublja obrtniški opis tega skupka performansov. Več o dogodku, Barbara Hribar. Izjava je dostopna na posnetku.   Nina Oblak bo na dogodku, ki so ga okupirali imigranti, očitno igrala vlogo zadnjega branika Slovenstva, poleg te herojske naloge pa bo nase poveznila še hujše breme in zbrane dame zaščitila pred lepljivimi lovkami patriarhata. Vsekakor se dogodek ljubiteljem umetnosti splača obiskati, saj lahko zagotovimo, da bo za njih bolj zanimiv kot muzej svinčnikov ali okrogla miza o taksonomski reklasifikaciji brusnic.   Iz pravičniških oblakov se zdaj pomikamo na področje metafizičnega spopada dveh velikanov za kraljestvo Biti. Za vašo naklonjenost se bosta borila tresošlema imenitnika, poet Matjaž Zorec, ki bo okrog osmih v Kreatoriju DIC predstavil svojo novo pesniško zbirko, in Muanis Sinanović, predstavnik revije Idiot, ki za isto uro zahteva zglasitev v Vodnikovi domačiji, kjer bo prestavljena nova številka revije. Nekaj besed o svojem dogodku najprej Matjaž Zorec. Izjava je dostopna na posnetku. Nato Muanis Sinanović. Izjava je dostopna na posnetku. Zdaj nas zanima še metafizična plat dogodkov. Drzni Muanis pravi takole. Izjava je dostopna na posnetku. Drek je fizikalna substanca. Matjaž Zorec prav tako govori o neki substanci. Vprašanje, ki ga ne znamo razrešiti je, ali je ta subs

Airbeletrina, 24. november 2015 ― Ne morem reči, da nova slovenska serija name ni naredila vtisa. Hkrati je to najmanj in največ, kar lahko povem o uspešnici letošnje jeseni. Priznam, da sem se pisanja veselila že nekaj časa, zbirala krasne citate in ob prvi epizodi celo nazdravila s kozarcem usodnega z nekaj prijatelji. Po vseh pripravah in odlašanju užitka, ko bom lahko v primež literarno-estetskih izrazov ujela ubogo vino, pa sem začela preizpraševati svoje motive in upravičenost tega pisanja. Je smiselno soditi komercialno serijo, ki je na prvi pogled in tudi na vse ostale samo to in nič več od tega, za kar se oglašuje? Mislim, da je. Je bilo pričakovati nove možnosti filmskega izrekanja in si obetati presunljivo izraženih psiholoških tančin, ki bodo povrnile prvotno fascinacijo nad stvarmi? Ne. Intelektualno bistrino? Dialektično domiselnost? Prodoren uvid v človekovo naravo? Ne, no. Je zato serija kaj manj vredna obravnave? Je, pa vseeno.