Konteksti (Tomaž Bešter),
14. marec 2017
― Nekaj samorefleksije nikdar ne škodi. Pogled v ogledalo, pa četudi gre za retrovizor, s katerim opazuješ drugega. Ali ponovitev tega, kar počnejo drugi, tudi to v sebi skriva moč, da začutimo drugost v sebi in obrnemo vse, kar vemo, skoraj na glavo. Nikdar ne škodi, občasno pa je tudi nujno. Da se spoprimemo z nevarnostmi in pokažemo jezik vsem sovražnikom, ki sedijo poleg naše gredice udobja in namesto nas vsakokrat upihnejo svečke na tortah vseh, tudi tistih, ki jih imamo radi. Pa nič ne moremo napraviti glede tega. Mogoče bo tisti pogled v retrovizorju pomagal, da je sovražnik v resnici globoko zasidran v bazenu naše sreče; nemara celo, da smo brez tega Damokleja težko srečni. Na pot premisleka o tem me pelje knjiga Ivane Djilas, Hiša.
vir slike: emka.si
Hiša je takšen samorefleksivni roman, družbeno kritični in cinično zabavni ekskurz v razmišljanja ljudi, ki pri rosnih štiridesetih prebivajo in lovijo oprimke sreče v steni naše družbe. Je knjiga o življenjskem slogu, je knjiga o družini in je knjiga o odločitvah. In je tudi knjiga o vzgoji, o medgeneracijskih prepadih, o zakonskem življenju, o odnosih z banko, davkarijo, elektro podjetji in delovnih razmerjih, ki ne prinašajo varnosti. Je knjiga o kreditih, izposojanju, kupovanju in prodaji. Tudi o tem, kako zamudiš na pomemben sestanek, ker ti v avtu zmanjka bencina. A kot sem pred časom za Pamukov roman Tiha hiša zapisal, da je fascinantno to, kako je lahko fizični objekt hkrati tudi vezno tkivo vseh nasprotij, ki v romanu nastopajo, tako je tudi v Hiši hiša tista, ki je zelo pomembna. A če je pri Pamuku hiša združevala nezdružljivo, se zdi tule ravno obratno. Hiša je tule corpus delicti. Neprijazen sogovornik. Občasno celo v nevarnosti, da bo v stilu Stephena Kinga oživela in s kakimi nečloveškimi zvoki požvečila vse, kar ji bo prišlo v stanovanje. Pa mogoče takšen eksperiment, četudi bi bil literarno brutalen, ne bi bil povsem napak v tem primeru. Šalo na stran, tudi brez tega odlično funkcionira. Avt