Konteksti (Tomaž Bešter),
20. december 2017
―
vir slike: goga.si
Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki, sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman.Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je tudi zgodba o tem, kako te definira otroštvo, odnos do staršev, če ti seveda so prisotni ali če niso. Zgodba torej, ki skuša narediti lok razumevanja časa preko osnovnih matrik našega odnosa do sveta, skozi skoraj esejski obračun z lastno preteklostjo in dovoljšnjo ponižnostjo do prihodnosti, ki prihaja.Tik pod nebom sledi dvema zgodbama, za kateri je že od izvlečka na hrbtišču jasno, da se bosta srečali. A spočetka smo v popolni temi glede tega, kako se bo to zgodilo. V prvi od zgodb nastopa Metod. Moški, ki je krizo srednjih let pravzaprav že prebrodel, a to ni edina kriza, ki jo doživlja. Gre za osebo, ki je svoje življenje in nazor posvetil časopisu. Tiskanemu. Tistemu, ki ga ustvarja gruča urednikov in novinarjev najprej zjutraj na sestanku, nato čez dan vsak za svojo tipkovnico in nato proti koncu dneva v tiskarni, da je naslednje jutro sveže na voljo v trafiki in prebrano ob dišečem polnozrnatem rogljičku brez posipa in slastni kavi, ki bi bila lahko manj sladkana. A ta svet