Kriterij.si,
16. december 2018
― Kako zveni melanholija?
Branko Potočan & duo Silence: Črni petek
Urednik Sun, 12/16/2018 - 22:27
Kako zveni melanholija?Komentar k predstavi Branka Potočana in dua Silence Črni petek
Pridem do Bunkerja, zunaj in notri se zbira občinstvo, razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo je objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, zato je vesela sreda, kaj kmalu bo črni petek, ali pa že je. Vstopim torej, grem po vstopnico, blagajničarka si naliva čaj, pripomnim, kako dobro, a v tem je že pograbila kratko vrv, zvezano v simbolno zanko, to je del programskega lista, skoraj me pogleda, a kako bi le, izdavi: he he, malo morbidno.
Nekaj minut kasneje Branko Potočan visi s prav take, res prav take zanke. Ne levitira, visi. Visenje je naneseno. Sledi niz padcev in pobiranj, natanko v tem vrstnem redu in mnogokrat, to je skoraj četrt stoletja njegovega umetniškega ustvarjanja. In mnogo ponovitev, krogi in krogi. V njegovi nepretencioznosti je mogoče ves čas prepoznavati neko prefinjenost. Telo, kot je, pokončno, kot je lahko. Predvsem pa sámo. In potem razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, neka sreda ali črni petek. Kar je v predstavi z dramaturškega vidika izrazito narativno, skoraj pretirano narativno, reši lahko le Potočan, ko se znova in znova pobere, praviloma nekam navzgor, če vrv sploh drži, in ko svoj znova in znova znova in znova zagrabi malenkost drugače in v skladu z orisom aktualne performativnosti telesa v nekem prostoru in času. Ne nazadnje: pasti ni tako enostavno. Ne, ker bi bilo težko prepričljivo pasti, prav nasprotno, padec je venomer prepričljiv, pač pa zato, ker je padec vsiljen in neizbežen. Razen če obvisiš. In točno v tem se začne vrsta vprašanj, ki jih zbudi Potočanov Črni petek. V začetku predstave se sliši glas Borisa Benka, ki pravi, da se pot začne tako, da greš. Pa se res?