Airbeletrina,
11. julij 2019
― Niso razumeli moje razlage. Zares niso razumeli. Kar me je malo razočaralo, saj ni bilo spet tako nemogoče. Živemu človeku se lahko vse zgodi, kot je rekla moja stara mama. Ampak policija je bila neomajna, lahko bi celo rekli trdosrčna. Zadeva je namreč bila takšna, da se v knjigo, ki jo berem (in berem veliko, tako pač je), vedno zelo vživim. Mislim in govorim na način, kot govorijo in mislijo junaki v knjigi. To pogosto počnem kot protagonist_ka v knjigi, z vsemi se ne morem poistovetiti, vsaj ne vedno. Skratka, ton knjige me spremlja skozi vsakdan, včasih, če je knjiga zelo impozantna, tudi skozi sanje, ampak to je posebno poglavje, ne bi sedaj o tem, izgubila bom rdečo nit. In navadno ne berem kriminalk, znajo biti dolgočasne, podobni zapleti, podobni dialogi, in od vseh zvrsti so tudi liki v kriminalkah še najbolj normalni. Ampak to knjigo sem v knjižnici vzela po pomoti. Ni bila videti