Airbeletrina,
28. februar
―
Čeprav sem do zdaj užival v procesu prebiranja klasikov, pa ne bi mogel trditi, da sem užival v vseh klasikih. Nekaj me jih je navdušilo, drugi pa so me pustili ravnodušnega. Nekateri so bili odlični, celo boljši, kot sem pričakoval (Odiseja, Stara zaveza, Ciceron), skozi druge pa sem se prebil le z muko in menim, da so se bodisi postarali slabše kot drugi ali pa da bi potreboval bolj specializiran kontekst in bolj osredotočeno zanimanje, da bi me lahko resnično navdušili, da sploh ne omenjamo tega, da bi jih moral verjetno brati v izvirniku. Za Plavta in Terencija na primer pravijo, da sta v izvirniku naravnost odlična, da pa se velika večina sicer genialnih besednih iger žal izgubi s prevodom.
Zdaj, ko smo prišli do Galske vojne Gaja Julija Cezarja, pa sem končno povsem padel noter. Gaja Julija Cezarja poznamo vsi, tudi če se nanj najprej spomnimo kot na zlobneža iz stripov o Asteriksu, v katerih sem kot otrok tako zelo užival. Tudi brez poglobljenega poznavanja starodavne zgodovine je nekaj zabavnih dejstev pač del kulturnega kanona. Denimo to, da je vodil vojsko proti samemu Rimu in republiko spremenil v cesarstvo, sebe pa imenoval za prvega cesarja (torej Cezarja). Da je moral za to prečkati reko po imenu Rubikon in da je ob tej priložnosti dejal Alea iacta est (ali »Kocka je padla«). Da ga je umoril konzorcij ljudi, ki so verjeli, da se je spremenil v tirana, vključno z njegovim prijateljem Brutusom (njegove zadnje besede so bile namreč Et tu, Brute? ali »Tudi ti, Brut?«).
Njegova koncentracija moči je vznemirila številne veljake v senatu, kar je nazadnje privedlo do atentata na Cezarja, ki se je zgodil na marčeve ide.
Cezar se je rodil v patricijski družini, katere vpliv je počasi zamiral, sam pa je zaslovel s kombinacijo ambicioznosti, politične presoje in vojaških sposobnosti. Na začetku svoje kariere je deloval kot vojak in odvetnik, obenem pa si je prizadeval tudi za strateško sklepanje zavezništev, zlasti s Pompejem in Krasom, v tako ime
