Airbeletrina,
21. februar 2014
― Meči so pripravljeni, ščiti, sekire, lopate ... Tako nekako bi lahko povzel dogajanje na eni od učnih ur v Osnovi šoli Ljudski vrt Ptuj, kjer poučujem slovenščino. Da je obravnava Krsta pri Savici (Uvod) že sama po sebi za to starostno stopnjo zelo zahtevna reč, ni treba poudarjati. Za učence – otroke, stare štirinajst ali petnajst let – je to pač oddaljena pesniška materija, govorica, polna izraznih pasti, arhaizmov, romantičnih stilnih konceptov in podobnega. Zato je, kadar se loti obravnave Krsta, pred učiteljem vedno tudi in najprej vprašanje smeri – kje torej začeti? Morda najprej skočiti v globoko tkivo oblike, stila in jezika ali vendarle previdno krožiti okoli, varno po obali, in pričeti najprej z vsebino (nekakšno skrčeno obnovo epa)? V prvem primeru pedagog veliko tvega, saj učenci največkrat (pre)več besed ne razumejo, zato se jih na širokem polju literarno-estetskega doživetja kljub učiteljevi razlagi veliko izgubi, v drugem jim »preveč« razkrije, tako da se skozi obnovi podobno besedilo pesem, hočeš nočeš, spremeni v pripovedno. In kdo bi se potem, ko je fabulativni del razkrit, sploh še »prebijal« skozi zamotano pesniško infrastrukturo, ki je v očeh učencev značilna za Prešerna?