Radio Študent,
27. november 2014
―
Slovenija je res nenavadna država. Le v Sloveniji je, kot kaže sodba Vrhovnega sodišča v primeru Janeza Janše, mogoče storiti kaznivo dejanje sprejemanja "obljube nagrade" tako, da se to kaznivo dejanje v celoti odvije v notranjem, nezaznavnem doživljajskem svetu posameznika. Kot je namreč razvidno iz sodbe, so sodniki celo "trdno" prepričani, da je Janez Janša obljubo nagrade "prejel" tako, da to sploh ni bilo razvidno v "zunanjem svetu".
Sodišče kot ključen "indic" večkrat navaja trditev, da naj bi Jože Zagožen v imenu svojega "šefa" spraševal, od katere številke bo obračunana provizija. O tem, da naj bi bil ta "šef" prav Janez Janša pa sodišče sklepa na podlagi ugotovitve, da pokojni Jože Zagožen drugega šefa pač "ni imel". Takšno sklepanje se sicer na prvi pogled zdi logično, toda neizpodbitnega dokaza, da je bil ta "šef" res Janez Janša v sodbi - ni. Prav tako tudi ni pojasnila, kako naj bi Janša obljubo sprejel. Kaznivega dejanja pa ni, če je bil obtoženi z obljubo provizije samo seznanjen. Dokazati mu je potrebno tudi, da je obljubo sprejel. "Sklenjen krog indicev" je sicer fraza, ki se lepo sliši, vendar ne dokazuje, kdaj, kje in kako naj bi Janša sprejel obljubo nagrade. Iz trditve, da Zagožen nekaj sprašuje v imenu svojega "šefa" pa seveda ni mogoče neizpodbitno sklepati, da se je Janša res zanimal za omenjeno provizijo. Kako naj namreč zagotovo vemo, da je Zagožen s "šefom" res mislil na Janšo in da je takšen "šef" res sploh obstajal? Kaj, če je bil šef te operacije nekdo drug, ali pa si je Zagožen šefa preprosto izmislil? Zato o ključnem dejstvu v sodbi Janeza Janše obstaja utemeljen dvom. Kjer pa obstaja dvom, tam ni najvišje stopnje verjetnosti, ki se ji, kot to trdi samo Vrhovno sodišče v svojih sodbah - reče gotovost. V primeru dvoma bi bilo zato potrebno presoditi v korist obdolženega. Ali, kot nekje navaja dr. Ljubo Bavcon: "Manj škode je, če roki pravice pobegne deset krivih, kot da obsodijo enega nedolžnega človeka."
Vendar pa dr.