Poiesis,
5. avgust 2015
― Sem sanje, nič več, nič manj. Pridem ti v oči, počivam včasih v svetlobi dneva, še pogosteje v noči, ko nenadoma zaspiš, globoko, tiho. In kadar pridem, nosim zraven barve, razmetane v okusih, v zvedavostih, občutkih … in željah, skominih. Začrtam ti ustnice, nasmehneš se. Dotaknem se kot misel ti srca, utripaš. Dotaknem se stopal ti, zdrzneš se, kot komet v nenadni, kratki luči, in vidiš cilj v daljavi. Odmev sem, ne ugasnem, vračaš mi ljubezen, iztegneš roke, zapišeš … vrstice. Poimenuj me, da, po želji, a jaz sem sanje, nič več, nič manj! Zagotavljam ti, ostal bom tu s teboj, dokler si boš želela ta čudoviti svet. Prevedel Gregor Preac