Poiesis, 10. januar 2016 ― V omnibusu Newyorške zgodbe, v tistem delu, ki ga je režiral Martin Scorsese, je prizor, v katerem Nick Nolte, umazan od barv, zanosno slika. Spomnim se, da sem si ob ogledu filma rekel: »To je to, to je umetnost, ustvarjanje z rokami, ne pa tisto mukotrpno šnicljanje verzov …« Si pesnica in pisateljica, ukvarjaš pa se tudi s keramiko. V čem je razlika med brušenjem verzov in gnetenjem gline? Med pregovorno intelektualnim delom in pregovorno ročnim delom? Ali pa je pisanje poezije tudi stvar telesa, telesnosti; ne nazadnje je tvoja poezija močno zaznamovana s telesnostjo, pa naj gre tu za erotiko ali za prizore s podeželja … Ha, meni se je pisanje poezije od nekdaj zdelo neracionalno početje … Vsaka umetnost, vsaka duhovnost je zame odklon od racionalnosti, je po svoje norost. Če spraviš otroka na svet, moraš poskrbeti, da ne bo lačen in da ga ne bo zeblo – to je racionalno. Da ga poleg tega še ckrljaš in mu poješ, ni racionalno. Vendar brez tega ne bo preživel. S človeštvom je podobno. Tako tudi čutim zadrego, kadar kdo opisuje poezijo kot stvar uma, jezika, besed. Pesmi vendar ne pišeš zaradi besed, glasbe ne skladaš zaradi not. Brez besed [...]