Airbeletrina,
22. januar 2016
― »(Z)leknil bi se v tihi kot / vzljubil ves človeški rod« zapiše Matjaž Zorec v pesniški zbirki Troheji. Pesmi bruhajoče seksualnosti, iz katerih kar puhti jeza subjekta, ki se razočarano giblje med »svojim kotom«, psihofizično izolacijo, in trenutki, ko se dobesedno vrže v kolektiv. Ta je predstavljen kot prostor laži, prevar, sadizma (povratno, jasno, tudi mazohizma), nasilja, umazanosti, razkola in hudega razkroja. Treba je takoj povedati, da tu Zorcu nekoliko spodleti: ekspresivnost je mestoma premočna, gnev, ki seva iz nekaterih verzov, pa nazadnje ne učinkuje pesniško, pač pa prej kot izpraznjen krik enega med mnogimi. Še zlasti tam, kjer se subjekt pretirano zoperstavlja drugim idejam in ideologijam (smilijo se mi nacisti / homofobi in fašisti / in ostali nazadnjaki / domoljubni prostaki // bebci preambiciozni / kretenistično pompozni / nenadarjeni snovalci / birokratski genialci), s čimer seveda v svoji osnovi ni nič narobe, če se ne bi ti zapisi, kot omenjeno, luščili iz lupin poezije in padali v neke druge žanrske sfere.