g - zin, 2. marec 2016 ―   Objavljeni so rezultati razpisa (http://www.zaps.si/index.php?m_id=natecaji_izvedeni&nat_id=132). Vse čestitke zmagovalcem ter vljudno vabljeni na razstavo v Mestno hišo 14. marca ob 15. uri. Arhitektka Lidija Dragišič in kipar Zoran Srdić Janežič sva poskušala razviti gibljivo skulpturo, ki simulira gibanje vode (v projektu so sodelovali tudi: Vedrana Bošković – renderji, Branka Keser in Jana Putrle Srdić – fotografije, Andrej Strehovec – pregled, v začetnem delu projektiranja pa je bila prisotna tudi arhitektka Jožica Curk). Skulptura bi bila sestavljena iz urbanih elementov – potopnih stebričkov, ki jih najdemo povsod po mestu. Dodani elementi bi bili vzorec na vrhi, ki spominja na talno ureditev; luči; ter nizka meglica, ki bi jo dobili z vibriranjem piezo open iz ultrasoničnih pretvornikov. G-zin objavlja ta prispevek kot razmišljanje o vodni skulpturi. Vabimo avtorje ostalih predlogov vodnih skulptur, da pošljejo svoje prispevke na G-zine, kjer jih lahko objavimo (info@gulag.si).   OPIS Vodna skulptura, kot je poimenovana v natečaju, je v idejni rešitvi zanovana kot prostorski element, sestavljen iz potopnih  stebričkov (količkov), ki imajo modificirane oblike vrhov. Osnova postavitve je njena premičnost in interaktivnost: premikanje vsakega elementa posebej daje občutek vodne skulpture in valovanja. Postavitev je omejena na kvadratnem prostoru 4 x 4 m, s po 10 stebri v vrsti, ki sledijo tlakovanju Slovenske ceste.  Nova skulptura nudi interakcijo za mimoidoče. Stebre preko krmilnika upravlja program in omogoča dve osnovni legi: statična je poravnana s tlemi ter gibajoča. Gibanje se spreminja glede na vpisane besedne zveze na spletu v povezavi s pojmom »voda« (njihovo število, pogostost itd.) ter glede na gibanje v okolici skulpture. Iskane nize besed, ki vsebujejo pojem »voda« ter povezave bi vnaprej določili, npr.: voda, reka, poplave, padavine, tekočina, sestavina za kuhanje, privatizacija vodnih virov, voda kot produkt ipd. oziroma bi jih lahko s časom s

Večer, 2. marec 2016 ― Slovenska praizvedba drame nobelovca Harolda Pinterja je dogodek sam po sebi. Britanskega dramatika, čigar drame bralce silijo, da vstopijo v ''zaprte sobe tesnobe'', je smiselno uprizarjati v času, ko je Pinterjeva več kot pol stoletja stara vivisekcija oblasti in njenih ubijalskih metod nadziranja ljudi spet osupljivo aktualna. Predvsem pa birokratska zblojenost politike z vsemi totalitarnimi sredstvi brezmejne omejenosti ne more biti bolj pravšnji okvir uprizarjanja Pinterja danes. Kako strupeno oster kritik politične aktualnosti je bil Pinter do poslednjega diha, kaže ena njegovih bolj strupenih izjav iz leta 2003, ko je na protivojnem zborovanju v londonskem Hyde Parku Tonyja Blaira zaradi vpletanja v iraško vojno ozmerjal z "najetim krščanskim razbojnikom Busheve tolpe norcev".Režiser Janez Pipan se je angažirano lotil drame, ki je imela nenavadno usodo ob nastanku leta 1958. Dramo The Hothouse ali Varovano območje, kot jo prevajajo danes (vnovič odlična Tina Mahkota), je Pinter ...

Večer, 2. marec 2016 ― Odgovor na vprašanje, zakaj Prekmurcev nihče ne razume - če se pošalimo -, ni v tem, da "mi pač nači gučimo", ampak je skoraj vsega kriva reka Mura. A očitno ne vsega. Franc Kuzmič, bibliotekar, muzejski svetovalec in kustos pedagog: "Prekmurci smo panonski, drugi so karantanski Slovenci. Kako se ločimo? Če smo že pri jeziku, panonske Slovence boste slišali, da buči rečejo 'tikef', medtem ko karantanski buči pravijo 'kirbiš'. Panonski Slovenci so teritorij poselili vse do reke Mure, ki je bila naravna meja. Kar se pa tiče drugih meja, pa je pomembna za tukajšnji razvoj tudi meja škofije, ki je segala do Mure. In to je bila v času Cirila in Metoda Metodova škofija, Metod pa je bil škof s slovanskim bogoslužjem. Stara cerkvena slovanščina je bila takrat tudi cerkveni jezik, celo četrti uradni jezik cerkve, zato se je ohranila med ljudmi."Koršmita, živinozdravnika, dobili od NemcevKuzmič pravi, da so Madžari nad ozemljem današnjega Prekmurja držali svojo roko, a to je bilo "brisano" ob ...