Poiesis,
16. marec 2016
― Kam si namenjen dragi moj se boš znova vrnil s soncem Bele vrane Govorimo le ob tistih urah, ko ne živimo, v trenutkih, ko nočemo opaziti svojih bratov in ko se počutimo na veliki razdalji od resničnosti. In v hipu, ko spregovorimo, nas nekaj posvari, da se božanska vrata nekje zapirajo. Tudi s tišino smo zelo skopi, in celo najbolj neprevidni med nami ne molčijo ravno skupaj z naključnim prišlekom. Maurice Maeterlinck, Le Trésor des humbles Štorklje se selijo in vračajo skozi letne čase. V avli televizijske hiše držim v rokah dve gigantski vžigalici. Vse je še zavito v lastno jajce. Neprižgani žvepleni kapici, avto, ki v hladni noči odpelje s pločnika in vidiš samo rdeče luči na njegovem zadku. V telesu noči utripa srce ptiča, ki se je pravkar izvalil v Avstraliji. Tesnobno ime nepoznanega ptiča, črno-bela šahovnica, vse še neobstoječe besede. Dva kljunača sta se postavila v močvirje. Zdaj se čakata, nasršenega perja. Dolgo molčita in stopicata na mestu sem in tja. Sem in tja pokljuvata za hrano. Ptice se selijo in vračajo skozi letne čase. Molk dveh neokretnih kljunov, njune tanke noge v vodi: vse to je gotovost, da bosta, čista in sramežljiva, ostala na [...]