Radio Študent, Oralni anali, 25. oktober 2016 ― Okrogla miza, intervju ali pogovor Anže Zorman 27. 10. 2016 - 21:30 ORALNI ANALI 17  / Oralni anali play pause stop mute unmute 2016-10-27-oralni-anali-oralni-anali-17.mp3 Circa dve destletji preden je formalno stopil na čelo Cankarjevega doma je bil Mitja Rotovnik kulturni funkcionar mnogoterih nazivov. S kulturo se je ukvarjal v deželi, ki si - tako se zdi - ni bila posebej na jasnem glede svojih načrtov in namenov s to isto kulturo. Morda je tudi zato ustanovila cel kup odborov in drugih delovnih teles, katerim je Mitja često načeloval. Avtorji:  Mitja Rotovnik

Torek ob petih, Recenzije, 25. oktober 2016 ― »Nečistovala sem. Prikrivala sem. Oče, grešila sem. Tvoja Cerkev.« Čilski režiser Pablo Larraín je znan po odličnih filmih, v katerih kritično slika podobo svoje domovine. Referenčna točka njegovega dela je trilogija o življenju pod Pinochetovo diktaturo (Tony Manero, Post Mortem, Ne!). Tokrat tudi kot soscenarist ob Guillermu Calderónu in Danielu Villalobosu spregovori o dvoličnosti Katoliške cerkve. Ne gre za črno-beli film o grešnikih in njihovih žrtvah. Ali o zavržnosti pedofilije, o grehih posameznikov. Ne, to ni takšen film. Namesto tega se ob gledalčevo moralo podrgne s prispodobno bogato kinematografijo, inteligentnim scenarijem in imenitnim razpletanjem brezhibno tempirane drame, s primesmi trilerja. »Hodil sem v katoliške šole in spoznal veliko spoštovanja vrednih duhovnikov. Spoznal sem tudi duhovnike, ki so danes za zapahi ali v sodnem postopku zaradi različnih prestopkov. Toda spoznal sem tudi take, za katere nihče ne ve, kam so izginili.« Film El Club je zgodba o izginulih. O štirih nekdanjih duhovnikih in redovnici. Ubežali so roki posvetne, civilnopravne pravice, a pokora naj bi bila menda še hujša, čeprav je sprva ni na spregled. V tihem obmorskem mestecu, nekje na čilski obali, je bolj kot kaznovanje duha na dnevnem redu dolgočasje. A to se s prihodom novega stanovalca docela spremeni. S pomočjo enostavnega in učinkovitega zapleta Larraín nadgradi že znano pripoved o cerkvenih nespodobnostih. Na ta način prodre globlje v zavest gledalca. Ugrizne v njegova prepričanja – da tiho zaječi. Sveto kožico in brezmadežni analni seks pa naslovi s humorjem – da ne zakriči. Namesto enostavnih čustev izvablja empatijo in razmislek. Kritizira in apelira. Enodimenzionalni liki in enoznačno obsojanje niso del obreda. Duhovniki so prikazani kot grešniki, vendar hkrati kot ljudje – polni napak in negotovosti. Prestrašeni in obupani. Zdrznili se boste, ko oče Vidal (Alfred Castro), z bolečino v očeh, zagovarja lastno homoseksualnost. Ljubezen do moškega označuj