Radio Študent, 23. januar 2017 ― On Parole Productions, 2017   http://srdofficial.bandcamp.com/track/kupa-trpljenja" href="http://srdofficial.bandcamp.com/track/kupa-trpljenja">Kupa trpljenja by Srd Leta 2014 je EP izdala glasbena entiteta z imenom Terrorfront, in sicer je šlo za EP Terror Arise, ki je izšel prek založbe Mater Tenebrarum. Terrorfront je bil glasbeni izraz Gorana Slekovca, ki je ob sebi zbral ekipo ljudi za potrebe live nastopov in tudi odigral nekaj kar uspešnih koncertov. A potem je Terrorfront poniknil, black metal pa smo v sledečih letih povezovali predvsem z imeni Somrak, Samomor, Ater Era, Grimoir, Bleeding Fist, Dekadent, Cvinger in podobnimi. Nato pa je septembra lani kot strela z jasnega udaril YouTube posnetek komada Kupa Trpljenja, pod katerega je bilo zapisano ime izvajalca, to ime pa je Srd. Ob posnetku smo prejeli nekaj informacij – da je to prvi okus prihajajočega albuma Smrti Sel, da je plod sodelovanja med Srd in producentom Tilenom Sapačem (ki je med drugim sodeloval z ekstremneži Vulvathrone in Dickless Tracy), med predvajanjem posnetka pa smo uzrli del grafike, za katero se je kasneje izkazalo, da verjetno pripada naslovnici, ter biblični citat, vzet iz Razodetja. Ob posnetku je završalo, saj nihče ni vedel, kdo so Srd, od kod prihajajo, kaj ponujajo. Nobene Facebook strani, nobenih novic, nič. Tudi glasbeno je bilo zanimivo poslušati in brati mnenja metalskega življa. Ni šlo za drevo-objemajoči black metal v slogu Wolves In The Throne Room, ni šlo za punkovsko obarvani Darkthrone klon, prav tako ni šlo za mardukovsko čaščenje ultrahitrih ritmov in nehumanega dretja, ki pripoveduje o grozotah vojne, hkrati pa to ni bil niti nekakšen hipsterski progresivni black metal zvarek, ki bi nas spomnil na nove Enslaved. Šlo je za svojevrsten black metal izraz, ki je mogoče že prisoten drugod po svetu, a v Sloveniji vsaj do zdaj ni bil tako očiten. Založba ga je nerodno poimenovala black'n'roll, a o tem pozneje. Šlo je za, če pač že ne najdemo boljšega i

Radio Študent, 23. januar 2017 ― S U B W A Y  1 0 4 7 / 1 3 4 1   ★   torek, 24/1.2017. ob 23-ih Eden prvih šibeniških punk bandov so bili Anarchy Language. Novi album imajo melodičnjaki s Hrvaške, One Step Away. Prvi album so posneli berlinski neocrusterji Wind In His Hair. Na to kalifonijski hrupni d-beat Ssyndrom ter francoski oi Syndrome 81 ter goteborški hcpunk Böset. Poslušali bomo tudi melodični punk iz Brna Resurgo in tokijski stench core Filthy Hate. Od koncertov: Hak Attak in Pasmaters.   ANARCHY LANGUAGE  - Demo 1984 – Anarchy Language ONE STEP AWAY  - "Ni grama srama" (2016) – Što sve majka rodi – Samo dan – Nitko i ništa WIND IN HIS HAIR  - "Earthwrecker" (2017, Replenish Records) – Sequioa – Black Bark Red Roots SSYNDROM  - "History Hysteria" EP (2016) – Forward Further – Control Burn SYNDROME 81  - "Desert urbain" EP (2016) – Seul contre teus – Dans le rue de nuit BÖSET  - "Mink punx" EP (2016) – Laglig Pillardöd – Länsman – Sug Piss Swenne! FILTHY HATE  - "Hatred Stench Corpse" MC (2016/2010) – Sudden End – Abuse of Politics – Filthy Hate (pt. 2) RESURGO  - "V zajeti myšlenek" LP (2016) – V zajeti myšlenek – S parazitem na hrudi – Život je kolem – Dno HAK ATTAK  - "Motorhitr" (2016) – Squatt The World – Media PASMATERS  - "You Can't Stop This" (2016) - Crkva Od koncertov: (petek) 27.1. Rijeka, Podrum: Gužva u bajt, Hak attak; (sobota) 28.1. Ilirska Bistrica, MKNŽ: Pasmaters, Pizda materna, Sick Crap; (sobota) 28.1. Pulj, Monte Paradiso Club: Gužva u bajt, Hak attak, Grable; Več o prihajojoči koncertih v Slo tudi na ss http://slovenski-punk-rock-portal.blogspot.hr/ 

Airbeletrina, 23. januar 2017 ― S skupino magistrskih študentov mednarodnih odnosov, ki se specializirajo za delo v humanitarnih in mednarodnih intervencijah na konfliktnih območjih, namesto štirideset minutne seanse preždimo dobre štiri ure, saj se v pogovoru brez ravnotežja lovimo med patetičnim samopomilovanjem, jezo in občutkom nemoči, ko se nekaj časovnih pasov stran dogaja Alep. Do onemoglosti, kakor da bi nam zares lahko uspelo ustaviti množično pobijanje tam čez, premlevamo raznolike scenarije in možne intervencije, čeprav se zelo jasno zavedamo svoje brezvezne pozicije malega človeka. Ko se izčrpamo, imamo to srečo, da se v pozni decembrski noči, čeprav grenki in brez nekih vsaj na pol smiselnih zaključkov, vrnemo vsak v svoj topel dom. Hkrati se je zunaj in v vsaj teh dolgih

Radio Študent, 23. januar 2017 ― Spoštovana javnost, ni še vse minilo. Prav lepo pozdravljeni v novi oddaji Hertz arhitektur, ki ji je po silovitih mukah in diplomatskih zavojih, ki bi ji jih zavidal celo prerok nove evropske prihodnosti Dimitrij Rupel, uspelo najti mesto v novi programski shemi. V tem letu je predvideno, da si bo Hertz arhitektur večerni termin zadnjih ponedeljkov v mesecu izmenjeval z novo oddajo, ki bo prav tako posvečena arhitekturi in o kateri vam bo kaj več konec prihodnjega meseca povedala nje avtorica Mateja Kurir. Morda bi se morali ta mesec posvetiti temam, ki so nedavno tudi v javnosti že naletele na odziv in se tičejo ljubljanskih urbanističnih inovacij: vstopnin za Tivoli, tridesetih milijonov evrov javnega denarja za garažo pod tržnico ali pa celo same preureditve dela Slovenske ceste, ki beleži svojo prvo prometno nesrečo s smrtnim izidom. Toda dovolimo si to temo preložiti na kak prihodnji termin. Tokrat obravnavamo knjigo, ki je že v začetku lanske jeseni izšla pri založbi ZRC in predstavlja tretjo izdajo v okvirih knjižne zbirke Teoretska praksa arhitekture, potem ko smo drugo izdajo vzeli v obzir že v petem Hertz arhitektur, julija davnega dva tisoč petnajst. Gre za prevod knjige Anthonyja Vidlerja Zgodovine neposredne sedanjosti s podnaslovom Invencije arhitekturnega modernizma. Ker iskalno polje spletne strani Radia Študent ob vpisu imena avtorja knjige izvrže le en zadetek, dovolite, da začnemo s krajšo predstavitvijo avtorja. Gospod, ki je pred petimi leti nase poveznil že sedmi križ, je svoje prve članke začel objavljati konec šestdesetih. In če zgolj preletimo naslove le-teh, ugotovimo, da ga je že v izhodišču najbolj zanimalo vprašanje modernosti v arhitekturi, ki ga je skušal misliti preko mnogih vstopnih točk. Površen pregled njegovega opusa kaže, da se je mnogo posvečal Le Corbusierju in Ledouxu, njegovi sodobniki pa, ki so pritegnili največ njegove pozornosti, so bili arhitekti Frank Gehry, Peter Eisenman in Bernard Tschumi. Histories

Radio Študent, Oralni anali, 23. januar 2017 ― Anže Zorman Okrogla miza, intervju ali pogovor 26. 1. 2017 - 21.30 ORALNI ANALI 19  / Oralni anali play pause stop mute unmute 2017-01-26-oralni-anali-oralni-anali-19.mp3 V tej ediciji - ki nemara odpira nov vsebinski blok Oralnih analov - smo z dr. Vesno Čopič razprli nekatere dimenzije kulturno-političnega modela, kakršnega smo imeli oziroma imamo v Sloveniji. Rečeno tudi drugače, modela, s kakršnim smo pristali. Včasih se namreč zdi, da je ta bolj ali manj naključen preplet humanističnih idealov, modernističnih nazorov, birokratske inercije, nacionalistične ezoterike, vanjo ovitih interesov, socialne politike, sindikalnih bojev, državnega prestiža, uvoženih neoliberalnih ideologemov in pa - prav gotovo - ljubezni in vere v sublimne potenciale umetnosti. In še česa.  Vesna Čopič je raziskovalka, ki je v kulturno politiko vpletena že vse od konca osemdesetih in ki je pred leti doktorirala na temo Tranzicija in kolektivne dobrine : rekonceptualizacija vloge države, stroke in civilne družbe : primer kultura. Je avtorica vrste študij, zakonov in ukrepov na področju slovenske kulturne politike, prav tako sodeluje pri izjemno zanimivem projektu Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe (tule je profil Slovenije). V zadnjih letih je sodelovala v strokovni skupini za posodobitev javnega sektorja v kulturi in skupaj z dr. Borutom Smrekarjem in Mitjo Rotovnikom (poimenovali so se SRČ) so pri tem predlagali sorazmerno ambiciozne in tudi radikalne reforme. Te so - dokaj simptomatično - v končnem besedilu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (lol) razvodenele oziroma odpadle.  Kot zanimivo trivio je vredno omeniti, da je slednjega podprl sindikat Glosa, ki je sicer v zadnjih letih v javnosti precej dosledno in artikulirano ugovarjal predlogom SRČ. Prav tako jih mdr. zavrača Združenje dramskih umetnikov Slov

Radio Študent, 23. januar 2017 ― OSMRTNICA: Jaki Liebezeit * 26. maj 1938  † 22. januar 2017 Sporočamo vest, da je v svojem 78 letu starosti umrl Jaki Liebezeit. Nemški bobnar in ustanovni član krautrok pionirjev Can. Člani benda so njegovo smrt naznanili včeraj preko družabnega omrežja Facebook, kjer so povedali še, da je vzrok smrti bila nenadna pljučnica. Jaki Liebezeit je bil rojen v Dresdenu leta 1938. Z bendom Can je posnel vseh dvanajst albumov in bil ključnega pomena pri razvijanju značilnih krautrok motoričnih perkusij. V šestdesetih je bil del Manfrid Schoofovega free jazz Kvinteta, pogosto pa je sodeloval tudi z glasbeniki, kot je Brian Eno, Michael Rother, Philip Jeck in Jah Wooble. Sodeloval je tudi na Depeche Mode plošči Ultra iz leta 1997.   NOVICE: Ameriški bend s primernim imenom Slightly Stoopid je zoral ledino, posejal en kup trave, proizvedel en kup hašiša in ga pretvoril v vinilno ploščo. Zaenkrat jim je sicer uspelo proizvesti le 2 plošči, vsaka pa je bila narejena iz za 6000 dolarjev hašiša. Prvo z dokaj solidno kvaliteto zvoka so že skadili, druga ni proizvedla zadovoljivega zvoka, sedaj pa planirajo še tretji poskus. Le ta bo bodisi končal na dobrodelni dražbi, ali pa ga sploh ne bodo prodali. Bend sicer igra fuzijo folk, rock reggae in blues glasbe s primesmi hip-hopa, funka, metala in punka, čemur se pri teh količinah hašiša niti ne moremo čuditi. Prodaja vinilnih plošč je že lep čas v vzponu, trendu vinilk pa sledi tudi prodaja kaset. Billboard poroča, da je prodaja kaset v letu 2016 v Združenih državah Amerike narasla za kar 74 odstotkov. V veliki meri porast prodaje sicer pripisujejo posebnim izdajam komercialnejših izvajalcev, kot so Justin Poper in The Weekend. Svoj pehar kaset s posebnimi izdajami pa je pristavil tudi Cassette Store Day, ki se je lani po svetu odvijal 8. oktobra. Lansko leto je dvojec Booka Shade desetletnico albuma Movements obeležil z njegovo luksuzno izdajo. Sedaj je to poglavje končano in za letos sta že napovedala i

Radio Študent, 23. januar 2017 ― Moč in nemoč; ta prežemajoča dvojica v družbi. Ljudi delita na mogočne in uokvirjene. Kje torej v to enačbo pridejo klovni in minotavri? Nemoč je dramatizacija režiserja Primoža Ekarta, ki izhaja iz dveh del: Böllovih Klovnovih pogledov ter Globalnega minotavra Janisa Varufakisa. Predstava, 14. decembra uprizorjena v Mini teatru, združuje intimno nemoč Böllovega protagonista z Varufakisovo analizo globalne moči in posledične populacijske nemoči. Nik Škrlec, ki je izstopal že v predstavi Pomona v Drami, v svojem prekratkem pikčastem suknjiču predstavlja Hansa Schnierja. V tretji osebi pripoveduje njegovo zgodbo, izpoved melanholičnega klovna, ki je izpraznjen: od njegovih nastopov so preostali le še ostanki, v žepu ima le še eno marko, njegova ljubezen Marija ga je zapustila, pa še konjak hrani v hladilniku, kar je po mnenju njegovega premožnega očeta izraz slabe vzgoje. Ravnodušno otožen prikazuje stanje, ki ga Böll opiše v svoji knjigi kot »obupni hlad, ki ga je spremenil v lutko«. 6,4 milijard evrov, 37 milijard evrov. Predstavo namesto v dvorani gledamo v starem meščanskem stanovanju z lesenim parketom. Hans se giblje po majhni sobici z okrušenim ometom. Stara plesna glasba Darje Hlavke Godine v ozadju ter scenografija s starodobnim stacionarnim telefonom ter pohištvom z začetka stoletja Damirja Leventića nas popeljeta v preteklost. Hans se nahaja le nekaj metrov stran od publike, kar mu omogoča, da ob svojem mirnem pripovedovanju zre gledalcu v oči. Ta kontakt in bližina ustvarjata intimno vzdušje, intenzivnost komunikacije pa neprestano krha igra obrazne brezizraznosti in njegova pripoved v tretji osebi. Tako predstava ustvarja prepletajoč par intime in distance ter nezmožnost, da bi katera od njiju popolnoma prevladala. 6,4 milijard dolarjev, 37 milijard dolarjev. Hans je intimno nemočen lik. Znajde se v revščini in bedi. Lovi duhove preteklosti ter se oprijema nekoga, ki je že odšel. Zapičen v bivšo ljubezen, blizu meje norosti, slepo upa