Radio Študent,
22. januar 2017
―
Orkestralni akordi so pravkar otvorili Kyrie eleison Beethovnove Velike maše, op. 123. Brez skrbi, frekvenca je prava, ne poslušate sakralnega programa ARS ali Ognjišča, temveč ste priklopljeni na Teoremo Radia Študent. Zakaj jo začeti prvič s pričujočo muziko in drugič njeno eksplicitno napovedjo. Prvi preočitni odgovor je zaradi v krščansko vero potopljene obravnavane filozofske knjige. Kaj je pragmatično krščanskejši uvod kot prav glasbeni prolog v katoliško mašo, Kyrie eleison, gospod, usmili se, kot se prevaja iz grščine, posebej konkreten pričujoč, ki je z Bachovo Mašo v h-molu največji glasbeni dosežek forme. Iz tega bi lahko potlej mdr. preuranjeno sklepali, da prebrano knjigo precej cenimo. A razlog je še drugi, poglavitnejši in ima praktično vezo s konkretnim obzorjem in pretenzijami filozofskega dela. Beethovnova Missa Solemnis je posvečena nadvojvodi Rudolfu Avstrijskem, olomuškem nadškofu, skladateljevem mecenu in prijatelju. Na izvodu partiture za nadvojvodo nadškofa je Beethoven zapisal: Von Herzen – Möge es wieder – Zu Herzen gehn. Iz srca – naj se povrne – v srce. In prav to je tisti vzgib, zaradi katerega smo izvedli pravkaršnjo uverturo.
Gorazd Kocijančič, avtor knjige O nekaterih drugih, podnaslovljene Štirje eseji o preobilju, v predgovoru, tej pregovorni zgostitvi filozofske intenzitete, namreč zapiše: nikoli ne sme pozabiti, da smrt – neznana, nevedena in nevedljiva, a tu, čisto blizu, pred vrati – z opolnomočenjem hipostatičnega pogleda ne vzpostavlja možnosti kakršnekoli 'močne', čvrste, racionalno izgotovljene ontologije ali transcedentalne epistemologije hipostaze, se pravi takšnega nauka o biti ali razumevanja vednosti, ki ne bi bila zgolj raziskovanje možnosti vznika in pojavljanja apofatičnega misterija. Odprtost zanj ne zahteva le misli, ampak srce. In še malo niže: Moj edini namen pri pisanju te knjige je bil bralko in bralca povabiti v njuno lastno mislečo pozornost in žarenje srca. In če je tak prolog dober za knjigo, na
