Radio Študent,
27. januar 2017
―
Artomatik, 2017
Dejan Berden, pianist, harmonikaš, aranžer, producent, sorazmeroma skrit lik slovenske glasbene scene. Morda je temu tako zaradi medijske ignorance obrobja, slabe promocije in institucionalne vpetosti avtorja, prenasičenosti glasbenega prostora ali morda kombinacije vsega, dejstvo pa je, da to nikakor ne odraža njegovih kvalitet. Njegovo dolgoletno ukvarjanje z glasbo, ki se je s tradicijo preneslo nanj, se sliši v suverenosti igranja. Ogromno je koncertiral in igral z raznoraznimi zasedbami: od morda najbolj znane Patetico, do jazz kvarteta Džezzva, s kantavtorjem Petrom Andrejem ter mnogimi drugimi vokalisti, s katerimi se je tudi loteval uglasbitev poezije in raziskovanja prekmurske tradicionalne glasbene dediščine. In kar je res Dejanova kvaliteta, je to, da je samozadosten, da ima celo vrsto solo izdaj in posnetkov improvizacij, in zdi se, da se tu počuti najbolje in da so te izdaje biser njegove diskografije.
Ker je veliko posnetkov izdanih samostojno, pri čemer niso deležni posebne promocije, se dandanes kar malo porazgubijo, težko je priti do njih ter se zato kateri izmed njih zlahka spregleda. Tako je tudi z dvojno izdajo plošče Fluid: posnetki na njej so še iz leta 2011 in zdi se, da je samo v tišini čakala na odkritje. Plošča je bila prvič izdana v samozaložbi leta 2012, vendar pa je do recenzentkinih ušes prišla šele, ko je bila hkrati s ploščo ljudskih priredb Pannonian songs v letošnjem letu ponovno izdana pod okriljem sveže ptujske založbe Artomatik.
Album je, kot napoveduje naslov, fluiden, nežno prehaja od bolj dramatičnih plazenj po lestvici k vibrirajočim se akordom, ki obstojijo v zraku in počasi valovijo do ušes in občutenj panonskih širjav.
Naslovi so pomenljivi, pomnljivi, insinuacije preproste, pretanjene, direktne, zafrkantske in iskrene. Skladbe tečejo po toku naslova, improvizacije gradijo jasne asociativne tokove, ki pa niso ne banalni ne pretirano izumetničeni. Tako je nazorno slišno, kako kratka