STRIP.ART.NICA, 31. januar 2017 ―

SEM, 31. januar 2017 ― Vabimo vas k sooblikovanju letošnje muzejske periodične publikacije Etnolog. Uredniški odbor želi letos med znanstvenimi prispevki izpostaviti etnološko-antropološki pogled na opredmetenje spominov in vsakdanjih praks. Pričakujemo prispevke, ki se predmetnega sveta ne lotevajo z vidika opisovanja, pač pa ga razumejo in interpretirajo kot snovni izraz različnih pomenov in razmerij med ljudmi – preteklih ali sodobnih.  V nekaterih sorodnih vedah se v zadnjih letih »na novo« odkrivajo vplivi in pomeni materialnega sveta na človeško družbo in posameznike v njej.  Raziskovanje materialne kulture v etnologiji seveda ni nikakršna novost, vendar pa metodološki premiki v vedi premikajo zorne kote opazovanja in razumevanja, nenavsezadnje tudi muzejskega zbiranja in interpretiranja.  Predmeti, ki so v očišču raziskovalne pozornosti, se ne nanašajo zgolj nase (svojo obliko, tvarino, namembnost ipd.), ampak so opredmetenje (selektivnega) odnosa do izbranih delov preteklosti, do dogodkov, krajev, ljudi,  pa tudi  subjektivnih spominov nanje. Kaj torej hranimo kot esenco spomina in kaj kot dokument oz. dokaz pretekle stvarnosti? Iz množice sodobnih uporabnih predmetov, ki nas obkrožajo, izbiramo kot posamezniki  tiste in takšne predmete, s katerimi »opremimo« in organiziramo svoj specifični življenjski prostor in čas; vzajemni vpliv med uporabnikom in predmetom je neizbežen, ni pa vnaprej definiran. Skozi rabo se v predmete vpisujejo raznovrstne zgodbe o izbirah in rabah, o vrednostih in pomenih, o hranjenju in zavrženju, o medkulturnih  stikih in izmenjavah ... Po katerih kriterijih torej zajemamo iz lokalne ali globalne ponudbe in kako predmete »poosebimo«, jim vtisnemo svojo »zgodbo« ? Svojevrstno povezavo med snovnim in nesnovnim, pa tudi med preteklim in današnjim predstavljajo  sodobne rekonstrukcije, nostalgične oblikovalske impresije in poustvarjalne prakse. Ne dogajajo se le v polju nematerialnega (veščin, znanj, šeg in navad ...), sklicujejo se na predmete, ki

Radio Študent, 31. januar 2017 ― Vrnimo se v čas holokavsta. Oziroma na točno določeno točko v zgodovini, ko se je holokavst začel. Noč, ko so bila razbita okna, družine in sanje posameznikov, noč, ki se je v zgodovino zapisala kot kristalna noč. V urah med 9. in 10. novembrom leta 1938 se je zgodil pogrom nad Judi. Nad bolnimi, invalidi, nad vsemi tistimi, ki niso bili [cinično] normalni ali potrebni za razvoj velike nemške nacije. V ljubljanskem gledališču Glej smo 21. decembra doživeli premiero Helverjeve noči, predstave, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in ŠKUC gledališča. Intimna drama modernega poljskega dramatika JarosŁawa Świerszcza, ki ustvarja pod psevdonimom Ingmar Villqist, nas postavlja v majhno stanovanje Karle in njenega tridesetletnega posvojenca Helverja, v zatišje pred nacistično ihto, ki se je dogodila tiste usodne kristalne noči. Predstava je narejena v vsesplošni realistični noti. Stanovanjce je do podrobnosti opremljeno s popolnoma funkcionalno kuhinjo, s ploščo za rezanje zelenjave, sladico v omari, kristalom za vitražem, nad posteljo celo visi lesen križ. V ta prostor Glejeva majhna dvorana, kjer stebri zastirajo pogled na dogajanje, skoncentrira njuno življenje. Postavitev dogajanja nas popelje v dom dveh posameznikov, ki se umakneta pred družbenim dogajanjem. Njun dom pa vseeno ni svet zase, temveč je še kako umeščen v družbeno dogajanje za stenami stanovanja. Najhujša obsodba nasilju je, ko mu pred nos postavimo nepopačeno ogledalo. Predstava v režiji Alena Jelena je z realizmom želela prikazati surovo in kruto realnost nacizma, ki so jo doživljali ljudje med drugo svetovno vojno. Predstava pa se je ujela v naturalizem dogajanja, kjer je intima postala tako intimna, da gledalcem ni pustila blizu. Dogajanje je namreč postavljeno v realističen prostor, ki pa sam po sebi ne intrigira niti ne vzbuja občutka sproščene domačnosti. Tisto, kar po ogledu predstave gledalca pusti nedotaknjenega, je bila realnost, prestavljena na odrske desk