Konteksti (Tomaž Bešter), 24. oktober 2017 ― vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom. A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata. Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba. Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer se skupaj z družino in prijatelji in sosedi prebija skozi siv vsakdanjik. Ta mu ponuja vse, kar nujno potrebuje za preživetje, mimo tega pa ga tu vedno spremlja najboljši prijatelj Rowdy. Kot mu sam pravi, najbolj nasilen mulc v rezki. Junior in Rowdy sta si zelo različna. A povsem nerazdružljiva, iskrena drug do drugega in vsak na svoj način to tudi pokažeta. Juniorja od te sivine, v kateri je rezka kot zapor sanj, kjer jim nekaj nedoločljivega in hkrati tudi nekaj povsem določljivega striže peruti, razločujeta dve reči. Prva je ta, da se je že rodil s tekočino v možganih, kar mu je že od zgodnjih let povzročala različne težave; druga je ta, da je Junior ves čas risal. Izjemno rad je risal, pravzaprav je marsikaj rajši povedal skozi risbo kot besede. V rezki sem nula. Če odšteješ nulo od nule, imaš še zmeraj nulo. V čem je torej fora, da bi odšteval, če je rezultat še vedno enak? Prva ga ne določa tako, kot je Auggieja v Čudo. Predvsem druga je tista, ki ga je v glavi naredila dovol