Kriterij.si,
20. februar 2018
― Zos
Beton Ltd.: Ich kann nicht anders
Urednik Tue, 02/20/2018 - 11:49
Zos
Ich kann nicht anders se odvija v morečem prostoru dvorane Tabor, z vseh strani obdanem z gledalci, skozi katere Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan gledajo in vidijo duhove, ki vsake toliko časa zmotijo njihove neskončne pogovore o številnih malih temah življenja, o svojih eksistencah. Slišal sem, da je predstava generacijsko zaznamovana, da govori o tegobah generacije. Morda, toda prepričan sem, da jih od mlajših posameznikov na istem polju v teh temah ločijo le odtenki. Med predstavo je izrečeno, da se pri 40 letih počutiš, kot da so najboljša leta življenja že mimo, mogoče bi lahko enako rekli tudi za mlajše kolege, že tiste pri 25 letih. Če so, seveda, ti najboljša leta svojega življenja sploh kdaj imeli.
Prostor uprizoritve je za videno izjemno adekvaten. Stara taborska zgradba spominja na ljubljanske ruševine, v katerih se srečujemo in delamo, četudi gre za socialistične študentske domove in njihove redakcije – duhovne ruševine pravzaprav. Na duha starosti, ki obremenjuje celotno civilizacijo, pozni stadij nihilizma, ki ga je najbrž težko predvidel tudi Nietzsche. Eksistencializem in možnost radikalne svobode, da si oblikujemo svoja življenja, sta bila morda zadnji idejni poskus te civilizacije, da to isto eksistenco utemelji, čeprav v breztemeljnosti. Karkoli se je nazadnje zgodilo, se je pred kakšnimi petdesetimi leti, pravzaprav letos praznujemo obletnico hitro izjalovljenega leta 68. A kot odmev skozi desetletja nekje do nas odmeva Štulićev glas ali, bolje, njegov duh, ki poje – šezdeset, osam šezdeset, vratiće se opet osam šezdeset. Ne vemo sicer točno, zakaj bi se vrnilo in ali to, v čemer smo, ni samo kužna meglica njegovega počasnega razkrajanja. To, da se trije igralci goli kopajo v tem prostoru, v uradno zimi z eno najmanjših količin sončne svetlobe, v očitno neskončnem mrazu in temi, je morda naključje, zgovorno samo po sebi.
Kaj so še ti duhovi, ki vsa