Medobčinska matična knjižnica Žalec, 27. marec 2018 ― V torek, 27. marca 2018, so najmlajši obiskovalci Občinske knjižnice Prebold prisluhnili zgodbici iz ljubke slikanice, ki govori o popolnem pomladnem dnevu. Ožarjenim s soncem, s prebujajočo se zelenečo naravo, ki se prebuja v dehtenju in omamnih vonjih pisanih cvetlic. Domišljiji smo pustili prosto pot, ko smo stran za stranjo slikanice spremljali ježka in njegove prijatelje, kako iščejo velikonočna jajca. Jazbeca, lisico, miški in zajčka poveže tudi iskanje izgubljenih mladih račk. Iščejo, odkrivajo, zvedavo spoznavajo zanimivosti pomladne skrivnosti. Najdejo vse skrite pirhe in ugotovijo, da je najlepše to, da te ...

Borštnikovo srečanje, 27. marec 2018 ― Gledališče noče predstave, hoče dogodek. Noče predstavljati, hoče biti. Scela navzoče. Do kraja prisotno. Hoče se dogoditi tukaj in zdaj, v krhkem in praznem in krutem presečišču med odrom in avditorijem, v absolutnem sedanjiku. Noče ponavljanja in predvidljivosti; noče moraliziranja, noče pridige. Prezira novo, ki je novo zgolj zaradi novega. Želi si negotovosti, nepredvidljivosti, nevarnosti. Hoče zapeljevati in odbijati. Božati in mrcvariti. Dolgočasiti in čarati. In pogosto vse to hkrati. Gledališče hoče, da na iste, znane in poznane reči pogledamo drugače. Obsedeno je z ljubeznijo, smrtjo, samoto, strahom, posameznikom in skupnostjo. In z vsemi kombinacijami. In neskončnimi variacijami. Gledališče ve, da nobena variacija ni prava, ni končna in ni dokončna. A hkrati ve, da je konec prav takrat, ko gre za lažno kombinacijo, za prikrit posnetek, za preračunljivo variacijo. Predvsem pa ve, kdaj smo skupaj. In kdaj vsak zase. Jaz sem režiser, ker so igralci. Sem moški, ker imam ženo. Oče, ker sta Pipa in Jakob. Profesor, ker so študentje. Mlad, ker sta Mile Korun in Dušan Jovanović. Star, ker so Nina Ivanišin, Maruša Majer in Aljaž Jovanović. Debel, ker je Matej Puc. Visok, ker je Bojan Emeršič. Neumen, ker je toliko pametnejših. Pameten, ker nisem najneumnejši. Ateist, ker so verujoči. Slovenec, ker so Francozi, Čilenci in Sirci. Sem zgolj v odnosu. Sem vsota odnosov. Sam sem nič. Pod povečevalnim steklom gledališča – ker v gledališču je vse malo veliko – je moj nič še bolj ničev, če se čvrsto ne vpnem v mrežo odnosov. Ko zlorabljam oder za to, da kažem sebe. Ko, kadar sem gledalec, sedim v parterju, ker se spodobi. Gledališče me hoče celega, z vsem, kar sem; gledališče ne dela razlik, ne sodi, ne moralizira. Gledališče hoče, da hočem, da hočem zares. Hoče pa tudi, da se prepustim, da se skorajda razblinim. Da sem torej do kraja jaz in hkrati tudi nekak nejaz, ki je ti in je on in je vi. Ko se je pred davnimi ča