Konteksti (Tomaž Bešter), 14. januar 2019 ― vir slike: bukla.si Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot, v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham. Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav nič ni bilo jasno, kakšna zgodba se pravzaprav skriva za medico, Kvasirjem in orlom. Najbrž se tudi nisem preveč pehal za tem, da bi si vse to pojasnil. Danes glasba ostaja, tudi branja, ki bi se lotevalo nordijske mitologije, je nekaj. A med njimi bo gotovo posebno prav tole, ki ga imam v rokah. Nastalo je pod tipkovnico Neila Gaimana, mojstra iskanja lepih in zvenečih stavkov, razburljivih zapletov in večplastnih likov, ki se rad sprehodi v temna območja fantazijske nepričakovanosti. Gaimana, ki sem ga tudi tule že obiskoval z vsem spoštovanjem in upravičenim priklonom. Zgoraj omenjena nostalgična zanesenost in navdušenje nad sodobnimi pisarijami enega najboljših živečih črkosukov sta tukaj potegnila skupaj. Sanje so pred kakima dvema mesecema izdale Nordijsko mitologijo, tako kot jo je ponovno povedal in zapisal Neil Gaiman, v prevodu Polone Glavan. Ponujajo zbir zgodb, kjer se sekajo bogovi, velikani, čudenje nad naravo, razlage stvarjenja in ponovnega rojstva sveta ter navdušujo

ARS Oder, 14. januar 2019 ― Član igralskega ansambla Mestnega gledališča Ljubljanskega, od študijskih let dalje pa tudi na Radiu Slovenija, v Uredništvu igranega programa, redno uprizarja različne like v radijskih igrah Igralec Gregor Gruden je član igralskega ansambla Mestnega gledališča Ljubljanskega, od študijskih let dalje pa tudi na Radiu Slovenija, v Uredništvu igranega programa, redno uprizarja različne like v radijskih igrah, je pa tudi pogost bralec in interpret literarnih oddaj. Teden dni pred oddajo Večer umetniške besede, za katero je Gregor Gruden izbral besedila, jih prebral in povedal nekaj misli o svojem izboru ter radijskem uprizarjanju, vas vabimo, da prisluhnete daljšemu pogovoru o pogledih na igro pred mikrofonom.

ARS Ars humana, 14. januar 2019 ― Gost oddaje bo eden vodilnih sodobnih irskih pisateljev Roddy Doyle Gost oddaje bo eden vodilnih sodobnih irskih pisateljev Roddy Doyle.  Leta 1958 rojeni avtor je že s prvim romanom The Commitments o brezposelnih mladih Dublinčanih, ki ustanovijo glasbeno skupino, še ne tridesetleten takoj osvojil bralce in kritike. Vsi romani njegove t.i. Barrytownske trilogije so doživeli filmske priredbe. Za roman Paddy Clarke ha ha ha, ki govori o odraščanju desetletnega dečka konec šestdesetih,  je leta 1993 prejel prestižno bookerjevo nagrado. Poleg tega imamo v slovenščino preveden tudi roman Ženska, ki se je zaletela v vrata in od lani mladinsko delo Super! – vse je prevedla Tina Mahkota. Roddy Doyle je doslej ustvaril obsežen opus romanov za odrasle in otroke, zbirk kratke proze, odrskih del in scenarijev. Slovenijo obiskal konec novembra. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. januar 2019 ― Trenutni val vseprisotne avtomatizacije in vedno hitrejši razvoj in raba tehnologij napovedovanja radikalno spreminja in reorganizira vse oblike dela. V času, ko prenos nalog na stroje postaja razširjen pojav, se je Sanela Jahić v svojem projektu lotila raziskovanja možnosti strojno zasnovane razstave. Kaj če bi se njeno umetniško ustvarjanje avtomatiziralo? Če bi razvili algoritem, ki bi bil zasnovan na bazi vseh njenih del, raziskav in zanimanj in bi lahko napovedal in določil vsebino ter estetiko njenega naslednjega umetniškega dela, ali bi se algoritem potem obrnil k sebi? Dejstvo, da je algoritem ustvarjen, da interpretira posameznikovo razmerje do tehnologije in način, kako slednja vpliva na naravo dela, tak stroj očitno ujame v določeno zanko. Vendar pa raziskava postavi v nenavaden položaj tudi umetnico. Napovedni algoritem temelji na bazi njenih del ter njenih delovnih metod in bo z nadgradnjo podatkovne baze postal kompleksnejši oziroma naprednejši. V nadaljevanju bi lahko proizvedel kaj presenetljivega, kaj, kar presega naša pričakovanja, in kar bi lahko videli oziroma napačno razumeli kot ustvarjalnost stroja. Kaj pa če se to izkaže za nekaj, s čimer se umetnica bistveno ne strinja? Bi to odražalo njene predsodke v luči dejstva, da ti tehnološki sistemi niso nevtralni, pač pa jih je naredil človek, so politični in reproducirajo vrednote ljudi, ki jih programirajo? Če bi umetnica in algoritem vzporedno ustvarjala dela za razstavo, bi občinstvo lahko ugotovilo, katero delo je zasnoval stroj? Nadalje, ker njena umetniška praksa vključuje proizvodnjo tehnološko podprtih kinetičnih objektov, to za algoritem – ki je sam stroj – pomeni, da koncipira umetniška dela, ki so prav tako stroji. The current wave of pervasive automation and the ever faster development and use of technologies of prediction are radically transforming and reorganising all forms of labour. As the delegation of tasks to machines becomes widespread, Sanela Jahić’s starting position in this p