Konteksti (Tomaž Bešter), 10. julij 2019 ― vir slike: emka.si V pogovoru z Leïlo Slimani za Literary Hub je pred kratkim beseda nanesla tudi na njenega prijatelja, alžirskega pisatelja Kamela Daouda – spomnim se ga po bajanju Tujca, Primer Meursault – ki je njeno pojavo opisal predvsem kot zmes strahu, lucidnosti in nujnega prevpraševanja prepričanj. Dodaja tudi nelagodje. In zdi se mi, da je to eden boljših opisov pisanja Leïle Slimani, ki nam trči v obraz, ko se spoprimemo z njeno uspešnico Uspavanka. Avtoričin drugi roman, za katerega je, tako kot Daoud za Primer Meursault, prejela Goncourtovo nagrado, je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele. Uspavanka je tesnobno in natančno branje, ki funkcionira kot mešanica srhljivke, kriminalke in družbene kritike in se pridružuje branjem, ki delujejo na več ravneh. Tako na en mah zadovolji tiste, ki so tu zaradi vpogleda v razpoke družbe in gnilih simptomov vsega tistega, kar je narobe s zeitgeistom tega časa, obenem pa ne razočara niti tistih, ki so tu zaradi suspenza. Slimani svojo Uspavanko začne brutalno in silovito. Pridružuje se Skrivni zgodovini, pa tudi V najtemnejšem kotu, ki razpreta karte na začetku, nato pa plast za plastjo, počasi in v nekakšni pisateljski sadistični maniri pražijo bralčevo potrpežljivost in hranijo želje po popolnitvi vseh razlogov in načinov, kako in zakaj je do vsega tega prišlo. S tem jasno, je pri V najtemnejšem kotu predvsem poudarek na kako, v Skrivni zgodovini pa na zakaj. Uspavanka oba momenta navdihuje bolj ali manj v obrisih. Prva stran romana, na kateri popisuje dejstvo, da je varuška, ki sta jo najela dva uspešna mlada starša, ker jima službene obveznosti ne omogočajo dovolj časa, da bi se še v zadostni meri lahko posvetila otrokom, umorila ta dva otroka v domači kopalnici, je prelomen del romana in branja. Konec zgodbe. Vse, česar ne želimo prebrati. Ker otroci. Ker je svet lep in se v njem takšne abominacije ne smejo dogajati. A svet ni lep, je pa poln takšnih temin. Če je Leïla t

ARS Jezikovni pogovori, 10. julij 2019 ― Ko je prvič zaslišala slovenščino se ji je zdelo, da je v nebesih Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je Jelena Konicka obiskala Slovenijo. Tukajšnji ljudje in okolje so se ji zdeli odprti, splošno razpoloženje sproščeno in prijetno. Ko pa je zaslišala preproste besede, kot je skodelica ali pa vprašanje, kam greste, se ji je zdelo, da je v nebesih. Slovenščina ji je zvenela podobno kot stara cerkvena slovanščina, za katero si je predstavljala, da je nebeški jezik. V hipu se je dobesedno zaljubila v slovenščino in čez nekaj let na Univerzi v Vilni ustanovila lektorat za slovenščino. Konicka je tudi prejemnica odlikovanja reda za zasluge. Nekdanji predsednik Danilo Türk ji ga je podelil za zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenske književnosti in kulture v Litvi in za krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture in prepoznavnosti Slovenije. V pogovoru nam je zaupala svoje prve stike s slovenščino, predstavila delovanje lektorata slovenščine na Univerzi v Vilni in razložila, zakaj se Litovci odločajo za učenje slovenščine.