Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. februar 2021 ― Luka Širok je po temeljni izobrazbi slikar, vendar ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, print, fotografija, instalacija ali kombinacije naštetega. Svoj značilno eklektičen pristop uporablja tudi znotraj posameznega medija, v slikarstvu denimo kombinira različne tehnike (pastel, akril, sprej) in sloge, instalacije pa sestavlja iz malih plastik in zavrženih predmetov, ki jih z različnimi materiali poveže v novo celoto. Skozi ta pristop skuša podati avtentične podobe vsakdanjosti, ki se raztezajo med krhkostjo trenutka in brezčasnostjo, s humorne, včasih tudi ironične perspektive. Na razstavi, predstavlja slike velikih formatov in instalacije in se osredotoča na pojem (ne)udobja. Kot sam pravi, je udobje »dnevna rutina, ki neprestano poudarja, kako ‘lepo’ in kako 'enostavno’ je živeti v krogu stabilne definicije časa in prostora.« To je, kot bi živeli znotraj majhne škatlice, ki jo drži skupaj vse, kar poznamo. Ko pa se nekega dne odpre pokrov v resničnost in se zavemo vseh možnosti, ki so nam na voljo, nastopi (ne)udobje. Začnemo se spraševati, kaj vse bi lahko naredili s svojim življenjem in takrat nenadoma opazimo, da se počutimo nelagodno – pojavi se panika, strah, dvom in negotovost… Čeprav to ni bil umetnikov namen, se kar same od sebe ponujajo vzporednice med razstavo in situacijo, v kateri se nahajamo zadnje mesece – ko naše vsakdanje življenje usmerjajo pojavi, na katere nimamo nobenega vpliva. Lahko bi rekli, da je resničnost z vso močjo vdrla v naše škatlice in jih postavila na glavo. Zaenkrat še ni mogoče reči, kakšna bo pokoronska vsakdanjost, dokler pa se ne izoblikuje, nam ne preostane drugega kot čakanje v (ne)udobju lastnega doma. Mojca Grmek