Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec 2021 ― Za Barbaro Kastelec (po)govor o življenju pomeni pogled pod drobnogled. Dobesedno. Elaeomyxa ceifera, Badhamia utricularis, Trichia decipiens niso le latinski izrazi za bakterije zemlje, temveč so nekateri izmed naslovov pričujočih del razstave Nevidni sopotniki. Nekaj tako samoumevnega in hkrati neopaznega umetnica razkriva skozi fantastičen svet mikroorganizmov ter s tem poudarja njihovo osrednjo vlogo v našem ekosistemu. S tem v mislih za trenutek skočimo v teoretično »črvino« Donne Haraway, ki se ji namesto pojma humanistike zdi bolj ustrezen pojem humusa. Da, humusa kot vrhnje plasti tal, ki vsebuje veliko razkrojenih organskih snovi. Zastavljajoč vprašanja »Kaj se zgodi, ko najboljše biologije 21. stoletja ne morejo opravljati svojega dela z zamejenimi posamezniki in konteksti; ko organizmi in okolja ali geni in tisto, kar ti potrebujejo, ne podpirajo več prekipevajočega bogastva bioloških vednosti, če ga sploh kdaj so? Kaj se zgodi, ko se organizmov in okolja komaj spomnimo iz enakih razlogov, zaradi katerih celo ljudje, zavezani Zahodu, samih sebe ne morejo več razumeti kot posameznikov in družb posameznikov v izključno človeški zgodovini?« Donna Haraway zanika ustreznost razumevanja današnjega časa kot Antropocena in izpostavlja pomembnost znanja ne-človeških bitij. Barbara Kastelec s svojim uprizarjanjem življenja antropocentrično perspektivo daje tudi v drugi plan premišljajoč »o prihodnosti bitij in obstoju našega planeta, ki ga morda prav zaradi hitrega tehnološkega razvoja, znanstvenih eksperimentov in genetskih modifikacij pestijo hude ekološke težave.« V svojem delu izhaja iz bioloških, fizioloških, ekoloških, antropoloških, filozofskih in likovnih lastnosti mikroorganizmov in pri tem pogosto sodeluje z znanstveniki. Povezava s področjem znanosti je poleg latinskega poimenovanja razvidna tudi v prevzemu mikroskopskih fotografij ali v okroglih formatih njenih slik. Ko prevzema oblike z mikroskopskih fotografij, se umetnica osredotoča na barvito od

Kamra.si, 10. marec 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. marca 2006 je na Ptuju umrl Janko Simonič, fotograf. Rodil se je 23. marca 1923 na Ptuju. Rodil se je kot sedmi otrok v številčni kmečki družini očetu Antonu, mizarskemu mojstru, in materi Mariji, gospodinji. Predšolska in šolska leta je preživel na domačiji v Krčevini pri Ptuju v družbi šestih sester in dveh bratov. Na Ptuju je obiskoval 4-letno osnovno šolo, nato pa zaključil še 4-letno meščansko šolo. Z željo, da bi postal fotograf, se je leta 1939 vpisal v 3-letno trgovsko nadaljevalno šolo v Ptuju in ob tem postal vajenec pri fotografskem mojstru Francu Langerholcu v Prešernovi ulici. Leta 1941 se je nemški okupaciji izognil z odhodom v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot fotografski pomočnik – retušer v ateljeju Foto Holyinski in tam ostal do konca vojne. Tukaj je spoznal svojo bodočo ženo Lidijo (roj. Rebernig), s katero se je poročil leta 1946, v zakonu sta se jima rodila hči Metka in sin Janko. Po koncu druge svetovne vojne in vrnitvi na Ptuj (1945) se je zaposlil kot propagandni referent – vodja ptujske foto sekcije. V tej vlogi si je uspel nabaviti začetni fotografski material in leta 1946 po opravljenem mojstrskem izpitu skupaj z nekdanjim mentorjem Francem Langerholcem odprl fotografski atelje Drava Langerholc – Simonič. Še istega leta je bil vpoklican na triletno služenje vojaškega roka v letalsko enoto v Mostar, delo v ateljeju pa sta v tem času vodila Franc Langerholc in žena Lidija. Po vrnitvi na Ptuj sta se obrtnika razšla in Janko Simonič je odprl samostojni atelje z imenom Foto Drava Ptuj na takratnem Trgu svobode 3 (danes Minoritski trg). Bil je priznan mojster črno-bele fotografije, fotografiral je ob različnih osebnih in družinskih dogodkih ter ustvaril številne otroške in družinske portrete, pa tudi fotografije za osebne dokumente. Ljubiteljsko se je ukvarjal tudi s krajinsko fotografijo, pri čemer je fotografiral predvsem mestno jedro Ptuja, grad itd.Atelje je pod njegovim vodstvom deloval do leta 1