Airbeletrina,
20. januar
―
September me je ujel novembra, ko sem se ravno aklimatizirala na Irsko in njihovo neskončno jesen. Skozi knjigo (in na daljavo) sem videla svoje okolje jasneje, čeprav izkušnje niso bile nujno moje. Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin. Verjetno je pripomoglo, da sem ob njej brala Leta Annie Ernaux, v katerih avtorica prav tako popisuje življenje dekleta od otroštva pa do odraslih let, v katerih se kot v zrcalu spominov odseva tudi okoliška družba.
V svojem tretjem romanu se Ana Schnabl (1985) posveča tematiki družinskega nasilja in dolgotrajnih posledic na njegove žrtve. Zgodba spremlja občutljivo, a prodorno deklico Evelin od otroštva do odraslega življenja ženske z uspešno kariero in lastnim stanovanjem. Četudi se iz svoje preteklosti vsaj navidezno uspešno izkoplje, pa na čustveni ravni ostaja ujeta v stiske, ki sta jih skozi čas v njej povzročila nasilni oče in neodločna, a ljubeča mati. Že kot otrok je Evelin veliko razmišljala o tem, kar se je dogajalo okoli nje; prevpraševala je stavke, ki so jih izrekali odrasli, njihove reakcije na njena dejanja, pa tudi lastne misli in občutke, ki se jih je, zavoljo preživetja, sčasoma naučila potlačiti. Evelin skozi življenje išče pot do sebe kot polnovredne osebe in ne zgolj ene izmed posledic neuničljivega patriarhata. Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti. Hkrati skozi dnevniške zapise, dialoge v obliki dramskega teksta in telefonska sporočila prikazuje, kako kompleksen in zagoneten je tovrstni položaj za tiste, ki so vanj vpleteni.
Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin.
Evelin živi z mamo in očetom v veliki hiši, »največji v njihovi ulici«, vendar stvari med njenimi stenami niso tako lepe, kot se morda zdi. Oče veliko pije, zaradi česar je pogosto nasilen do Evelin