Koridor,
23. februar 2015
― Založba: LUD Literatura Prevod: Urban Vovk in Jernej Županič Leto izdaje: 2014 Jonathan Franzen, znan ameriški pisatelj in esejist, ni tuj niti slovenski bralski javnosti. Poleg dveh romanov (Popravki in Svoboda) je v slovenščino prevedena tudi njegova avtobiografija z naslovom Območje nelagodja. Najnovejše prevedeno delo, Kako biti sam, pa je zbirka esejev, ki je sicer v izvirniku izšla že leta 2002. Sestavlja jo štirinajst besedil, ki jih je Franzen napisal med leti 1995 in 2002 in so pred knjižno objavo izhajala v revijah The New Yorker, Details in Harper's. Prav po zadnji omenjeni reviji je vzdevek dobil odmevni "esej za Harper's", ki pa ga je zaradi nerazumevanja javnosti Franzen za izdajo v zbirki preoblikoval in na novo naslovil z vprašanjem Zakaj bi se trudil? S pozicije avtorja uspešnic, ki jo je kasneje še utrdil z romanom Popravki, v njem v nekoliko resigniranem tonu opisuje, kako je imel kot mlad avtor težave z razumevanjem medijskega pompa, ki je nadomestil pričakovan in želen odziv družbe iz časov, ko je roman še imel vzgojno moč. Zaton ameriškega družbenega romana, kot ga je razumel, ga je spravljal v depresijo, molk in nato osamo. Kot romanopisec se je v kulturi, kjer je branje očitno nezdružljivo s sodobnim življenjem, počutil povsem odveč. Zakaj bi se torej trudil? Kakšno dolžnost ima pisatelj, če jo sploh še ima; koga mora njegovo pisanje nagovarjati, ga lahko sploh še kdo sliši? Da bi našel odgovore na ta vprašanja, se Franzen obrne vase in izpostavi rdečo nit esejev v zbirki, pomen samote: »Bralce in pisce združujeta potreba po samoti in iskanje bistvenosti v času vse večje efemernosti: združuje ju njuno seganje navznoter – prek tiskane besede – in iskanje poti iz osame.« Nakazana tesna povezava teh dveh entitet kajpak pomeni, da se v dobi tehnološkega potrošništva v neugodnem položaju poleg pisca nahaja tudi bralec, ki mu Franzen namenja esej Bralec v izgnanstvu. Samoto, ki jo zahteva branje, se zdi vse težje doseči, za kar Franzen večkrat