Natečaj Kraška hiša,
6. februar 2016
―
Z izginjanjem gozdov zaradi izsekavanja in paše so se začele pojavljati burji izpostavljene kamnite gmajne, kjer so poletno sušo sposobne prenašati le najmanj zahtevne rastline. Kljub svoji degradiranosti je to eden najbolj reprezentativnih habitatov na Krasu in sploh pomladi kar kipi od razkošja barv in vonjev prenekaterih izredno lepih rastlinskih vrst. Zaradi opuščanja tradicionalne rabe tal je pašnikov in travnikov vedno manj, saj se bolj ali manj vztrajno zaraščajo. Vendar je ravno rastje travišč Krasa odraz stoletja trajajoče kulture kraškega človeka. Kraški ekstenzivni travniki so namreč eden najstarejših kulturnih tipov tradicionalne kulturne krajine v Evropi in so danes redki in ogroženi habitati. Omogočajo pa tudi življenje mnogim živalskim vrstam, ki so na take življenjske prostore vezane, kar je še razlog več za njihovo vzdrževanje in varovanje.
Značilna združba kraške gmajne je združba nizkega šaša (Carex humilis) in skalnega glavinca (Centaurea rupestris). Tu pa uspevajo še številne zanimive, redke in ogrožene vrste, kot so skalni in češljavi glavinec (Centaurea rupestris, Centaurea cristata), ilirska perunika (Iris illyrica), tommasinijev petoprstnik (Potentilla tommasiniana), tržaški svišč (Gentiana tergestina), mehkodlakava jurjevina (Jurinea mollis), javorkin rdeči koren (Onosma javorkae) in druge.
In kako je do kraške gmajne sploh prišlo?
Kamen je poleg burje in pomanjkanja vode predstavljal enega glavnih izzivov prebivalcev na področju Krasa, saj so morali ti svoje parcele in njive najprej očistiti, de so jih lahko učinkovito obdelovali. Najprej so odvečno kamenje porabili za gradnjo suhozidov okoli parcel, skoraj povsod jih v bolj ali manj slabem stanju na kraški gmajni srečujemo še danes. Ti suhi zidovi so včasih široki in visoki tudi nekaj metrov, saj so prebivalci želeli z obdelovalne površine odstraniti čim več kamenja. Vendar tega kljub temu pogosto ni zmanjkalo, zato so ga zbirali na posebne urejene kupe, k