Konteksti (Tomaž Bešter), 31. marec 2016 ― Kako hudo se lahko življenje pravzaprav zaplete? Kje so vse tiste neizrečenosti, ki kraljujejo na tronu sedanjosti, v resnici pa molče v polsnu bolščijo v preteklo in čakajo na svojo priložnost? In kaj sploh je pomembno, ko spregovorimo o življenju tega tukaj in zdaj? Stvari so lahko sila preproste in marsikaj bi lahko razrešili brez hude krvi, brez nesporazumov, brez žalosti in brez solz. A poglejmo pristnosti v brk, temu nikdar ni tako. Vedno bodo nesporazumi, vedno nekdo nekje ostaja žalosten na račun sreče nekoga drugega. Vedno se nekdo joče, da lahko nekdo drug smeje razpira nevednost vsakdana. In stvari nikdar niso preproste. Vsaj takrat, ko so vpleteni ljudje, ta krhka bitja, ki so nadvse zmuzljiva glede tega, kako bodo drugim pokazali svoje obraze, a vedno znova propadejo v tem, da izberejo tistega, ki ne bo bolel nikogar. In pogosto najbolj boli tistega, ki ga nosi. Vse te neizrekljivosti in napetosti, ki lahko vladajo našim življenjem, je izvrstno na papir prenesla Tina Batista Napotnik v svojem prvencu Tunel. Zadnje obdobje se rad posvečam knjigam, od katerih ne pričakujem ničesar. In priznati moram, da v branju uživam kot le malokdaj. Tunel je izjemno dobro branje, ki bralcu nalaga premišljevanje o globini odnosov, ki se stkejo v toku življenja med ljudmi, ki takole sub specie aeternitatis ne deluje nič kaj dolgo, a je očitno dovolj, da se stvari zapletejo in nekje pričnejo asimptotično prihajati druga k drugi. Tunel je pravzaprav tragedija, ki jo kot takšno dojamemo najprej mi, ki beremo, šele nato vsi tisti, ki v zgodbi nastopajo. In v tem roman posnema življenje: zdi se mi, da se na tragedijah, ki se pripetijo drugim, učimo, kako bomo sprejeli svojo, ali jo celo preprečili. Kako zelo smo pri tem uspešni, pa je že zgodba zase.  vir slike: emka.si A Tunel ni le tragedija, mnogo prej je tudi marsikaj drugega. V osnovi je to zgodba štirih. Kriste, Mile, Uroša in Leona. Pesmi štirih v duru in molu. Pa tudi zgodba o Marcelu, Patriku, Martinu, Yu