Biblio terminologija, 25. april 2016 ― © 24kul.si © gettyimages 1. Knjižničarstvo je feminiziran poklic Vse od Asurbanipalovih knjižničarjev, preko antičnih aleksandrijskih, srednjeveških samostanskih do akademikov novega veka pa vse v 19. stoletje, so bili varuhi knjig, to je knjižničarji, praviloma moški. Izjeme se bile silno redke, ena takih, morebiti prva knjižničarka, naj bi bila Hypatia, znanstvenica in filozofinja v Aleksandriji, ki je v nevarnosti prej reševala knjige kot svoje življenje. Prva pomembna slovenska knjižničarka je bila v prvi polovici 20. stoletja izjemna Melitta Pivec-Stele, dvojna doktorica in dobitnica Čopove diplome. Kljub tako izključno moškemu poklicu, ali pa prav zato, so si poleg svetega Hieronima za zaščitnico izbrali tudi sveto Katarino Aleksandrijsko. Nič ne de, da jo ima kot zavetnico še kakih 30 poklicev, med njimi npr. brusilci nožev, mehaniki in pravniki… Pa vendar danes pogosto govorimo o knjižničarstvu kot feminiziranem poklicu. Feminizirani so tisti poklici, v katerih delež spolov ni uravnotežen, kar pomeni, da ni prisotnih vsaj 40 odstotkov pripadnikov drugega, to je moškega spola. Tipični feminizirani poklici so v vzgoji in izobraževanju, socialnem varstvu, zdravstvu, pravosodju in bančništvu. Da je s knjižničarstvom tako, po občutku vsi vemo, saj kolegice na vseh sestankih, zborovanjih in drugih dogodkih krepko prevladujejo. Natančnejših podatkov o deležu žensk oz. moških med zaposlenimi v slovenskih knjižnicah pa nisem našel, zato v razmislek le dva ilustrativna primera. Na spletnih straneh Zveze bibliotekarskih društev slovenije Organi in delovna telesa ZBDS za mandatno obdobje 2013-2017 je na seznamu 59 oseb, od tega 48 žensk (81 %) in 11 moških (19 %). Skoraj povsem enako razmerje prikazuje v diplomskem delu Z. Gradišnik glede zaposlenih v Mariborski knjižnici, med 59 zaposlenimi je 83 % žensk in 17 % moških (Gradišnik, Z.: Izobraževanje zaposlenih v Mariborski knjižnici. Diplomsko delo, 2007). Po podatkih SURS je bilo v začetku le

Na stalnem naslovu najinega početja, 25. april 2016 ― performativno vizualna postavitev 17. 2. 2014, 17.00-19.00; Studio Premik, Ljubljana. Idejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorji in izvajalci: Srečko Jorš, Radharani PernarčičProdukcija: Federacija; Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana »V mojih rokah je na primer nekaj novega, nekak nov način, kako primem pipo ali vilice. Ali pa se je v vilicah pokazalo zdaj nekaj novega, to, kako se dajo prijeti, ne vem. Malo prej, ko sem hotel stopiti v svojo sobo, sem se naglo ustavil, ker sem čutil v roki mrzel predmet, ki je pritegoval mojo pažnjo z neko svojo posebno osebnostjo. Odprl sem roko in pogledal: držal sem samo kljuko pri vratih.« (Jean Paul Sartre, Gnus, 1981: 13) Fotografija: Sunčan Stone Ni lahko biti predmet ali vsaj prednostno predmet. Stalno naprej sili persona, organizem, bitje, bivanje. Kako se raz-biti? Tako kot vsega drugega se v svojem početju lotiva popredmetenja časa. Zavestno ali ne ga rešujeva nematerialnosti in nihanja med odrskim, instalacijskim, osebnim, studijskim časom: ga potiskava v obstoj. Kot dekorativna struktura na polici meščanskega stanovanja. Performerja na trenutke prav vrhunsko prisotna in včasih prav bebavo štorasta, ko lepo dekorativno strukturo - spomenik času - spravljata na trdna tla. *** Performans se v najširšem smislu ukvarja z raziskavo različnih vrst relacij, ki jih lahko vzpostavita dva človeka, v kombinaciji z raziskavo dveh različnih modusov delovanja: igrivo-senzibilnim in utilitaristično-kategoričnim.Gonilo prosesa je raziskovalno vprašanje, kako se dinamično vzpostavljajo in spreminjajo prostor,  medsebojni odnos performerjev ter njun posamezen odnos do prostora ali stvari v njem, če je njun medsebojni stik a) direkten, b) posreden preko pravil igre, teme, predmeta ali pa c) ko samo soobstajata. V njunem delovanju se sočasno prepletata še koncepta »play« in »game«. Tako performerja kot zunanji opazovalci so zato skupaj v procesu sprotnega razbiranja pravil, prezpoznavanja, »kaj sploh počnet