Konteksti (Tomaž Bešter),
20. maj 2017
― Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A ta zgodba je popolnoma drugačna. Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva. In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino. A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine.
vir slike: emka.si
Sijaj je čudovita in rahločutna zgodba, ki bo v mojstrsko izpiljenem tonu, ritmu in podobah k vam prišla izpod tipkovnice Margaret Mazzantini. Slovenskemu občinstvu se je že pred leti predstavila z Novorojen in nekaj kasneje z Ne premikaj se. Z obema knjigama je, vsaj tak je občutek, navdušila. Pri meni je, pepel že stresam z jopice, Sijaj njen prvi roman. In potrjujem pred časom zapisano, da je nekaj na teh italijanskih avtorjih in avtoricah, kar me nadvse navdušuje.
Je bilo kaj zbliževanj, občutkov, slutenj? Ničesar se ne morem natančno spomniti. Piskanje me je oddaljevalo do sveta, taval sem v intimnem, bolečem prostoru.
Sijaj ni enostavno delo. V teh nekaj sto strani je zapakiranih marsikaj, s čimer se lahko povežemo. Kar prepoznamo kot simptom razbolene družbe, ki je iskrenost pometla pod najstarejšo preprogo najtemnejše čumnate v bajti, ki jo bodo zdaj zdaj podrli. A Mazzantini k temi ne pristopi na esejski način. Ne razlaga in ne utemeljuje. Bolj kot to se zdi, da joče in se smeje hkrati, strastno požira življenje na straneh v strahu, da ne bo življenje prej pojedlo njenih junakov. Teh pa se, kot se za tragedijo spodobi, drži melanholija samocenzure, kjer ni prostora za počitek. Ko je ljubezen iskre