Konteksti (Tomaž Bešter),
17. julij 2017
―
Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja, ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabavna. Za kaj gre?Prepričan sem, da se je Binet pri pisanju imel izjemno dobro. V knjigi se je, podobno kot Pižama naših nedotakljivih literarnih klasikov, dotaknil ekscentričnih življenj slavnih teoretikov. V knjigi najdemo Sollersa, Kristevo, Lacana, Althusserja, Jakobsona, Foucaulta, Deleuza, Searla, Judith Butler, tudi Umberta Eca, kakopak. In Barthesa. Slednji je nekakšno sidrišče romana, saj se zgodba prične s tem, da ga po kosilu, ki ga je imel z Mitterandom, skorajšnjim kandidatom za predsednika Francije, na cesti zbije dostavni avto. Vse skupaj ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi Barthesu ob tem izginili vsi dokumenti, vključno s skrivnostnim zapisom na dveh straneh, ki je bil očitno izjemno strateškega pomena za francosko politiko in še koga drugega. Sveti gral, Gollumov my precious. In tako se zgodba hipoma spremeni v kriminalko, v kateri imamo nergaškega kriminalista Bayarda (ki nerga predvsem nad levičarji in vsej tej intelektualni svobodi, zaradi katere se vse skupaj spreminj
