Kriterij.si,
22. junij 2018
― Muanis SInanović: Let it be
Habitat
Urednik Fri, 06/22/2018 - 13:49
Let it Be
Tega prispevka ne piše poznavalec plesa, pravzaprav nasprotno: pisan je iz perspektive nepoznavalca, želi izraziti stališče analfabeta, kar je, po mojem opažanju, povsem prikladno objektu pisanja, javni predstavitvi delavnice Jurija Konjarja. Kajti javna predstavitev delavnice, ki je odprta za vse – ne samo za poklicne plesalce –, bržčas predvideva tudi, da gledalci, ki se je bodo udeležili in bodo o njej pisali, niso nujno poklicni gledalci.
Torej, ob vstopu v dvorano Stare elektrarne, ob za javno predstavitev določeni uri, sem opazil ljudi, ki so v tišini plesali po podiju, deloma medsebojno usklajeno in deloma ne. Kasneje sem izvedel, da je bil poudarek delavnice na kolektivu, še prej pa mi je poklicna plesalka povedala, da so tovrstne delavnice vse bolj pogosta praksa na mednarodni sceni, hkrati pa ta praksa še ni institucionalno pripoznana in financirana. Kolektivni vidik sem, ne glede na neposredno gibalno dogajanje na odru, lahko opazil: šlo je za tihi konsenz, da vsakdo pleše, kakor in kolikor ga je volja, da je njegovemu kreativnemu izrazu prepuščena prosta pot, vključno s svobodnim združevanjem v plesnih aktih – morda tudi, da obstaja dogovor, da se vse počne v tišini in da komunikacija poteka neverbalno. Plesali so ob odprtem oknu, dan je bil sončen in svetloba se je lomila na lep način ter prijetno vstopala v prostor. Vse skupaj je bilo resnično pomirjujoče in v tem sem videl obliko odpora proti zunanjemu svetu: svetu nenehnega govoričenja, jezikovnih zablod, dnevne politike, vsesplošne agresije in prisile mnenja. Lepo je videti ljudi, ki se temu odpovejo, ki pristopijo k svoji človečnosti na neki način celovito, pri čemer se za začetek zdi nujno izstopiti iz jezika, njegovih stranpoti in zablod. Začutiti totalnost sveta, vključno z njegovo svetlobo, toploto in našo intuicijo ter spontanostjo. Temu lahko dodam tudi pomislek: kljub temu da obstajajo takšni prostori svobo
