Airbeletrina, 25. januar 2019 ― V dosedanjem književnem opusu kanadsko-britanske pisateljice Rachel Cusk so nastopile tri točke zgostitve, ki so preobrazile tako njeno pisavo kot recepcijo njenih del. Gre za pomenljivo posejane zbirke avtobiografskih esejev A Life's Work: On Becoming a Mother (Življenjsko delo: Postajati mati, 2001), The Last Supper: A Summer in Italy (Zadnja večerja: Poletje v Italiji, 2009) in Aftermath: On Marriage and Separation (Po toči: O zakonu in ločitvi, 2012). Naslovi namigujejo na izbrane tematike, a pravzaprav ne povedo ničesar. Prva knjiga resda teoretizira materinstvo, a pretežno skozi razmerje med njim in družbeno vlogo ter nalogo, pisateljstvom in literaturo, ki sta za Cusk bistveno pomembnejši. Teoretizirati morda ni glagol, ki ga je v kontekstu še vedno leposlovnega pisanja mogoče zlahka upravičiti, a je primeren: o materinstvu piše z dominirajoče razdalje, manj kot o čustveni pojavnosti in bolj kot o eni od socialnih kompulzij, že skoraj nespodobno iskreno, ne meneč se za ojoj učinek, ki ga njena analiza (lahko) ima. Kate Kellaway, kritičarka Guardiana, je Življenjsko delo ožigosala kot knjigo dvomov (Cusk je obložila tudi z drugimi, manj velikodušnimi pridevniki), med katerimi prednjači kar dvom o snovi in tematiki knjige. Jasno je vendar, da ženska ne more biti mati in obenem o tem še pisati. Gre vendar za srhljivo kontradikcijo. Kot mati, premišljuje Cusk, bi mora