Radio Študent,
12. julij 2013
― Pa tako lepo se je začel dan. Dionizični opoj prejšnje noči še ni jenjal, ko sem se v dobri družbi prebudil v praznični dan. Navihan, da je joj. A tudi raznežen. Divja noč, nežno jutro, bi lahko rekli. In potem so sledili običajni mačkasti rituali: kava, cigareti, nažiganje glasbe, rogoviljenje po stanovanju. Nisem se mogel pritoževati. Nato je vse skupaj krenilo nizbrdo. Razpoloženje je naglo padalo, notranji nemir je postajal vse neznosnejši, glavobol prav tako, navihanost se je umaknila čemernosti, kmalu je nastopila otožnost. Še enkrat sem se prepričal o resničnosti Jerofejev skrivne podmene o ravnotežju v naravi: “Ta neumna in bedasta narava, za nič drugega ne skrbi tako zavzeto kakor za ravnotežje! Če je narava zvečer, v pijanosti, 'dala preveč', potem zjutraj prav toliko vzame, z matematično natančnostjo. Če na primer jaz pijem zvečer – sem vražje vesel, podjeten in divji, kar ne morem obstati na mestu, veste. Kaj pa zjutraj? Zjutraj nisem le kratko malo žalosten, le kratko malo