Konteksti (Tomaž Bešter), 19. februar 2014 ― Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja. (vir slike: emka.si) A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega zbira tega, kar lahko zgodba prinese. In na katera vprašanja lahko odgovori. In od bralca terja, da vzame napisano in počasi strga plast za plastjo tega, kar se odvija. Zato, da si lahko odgovori na tista bistvena vprašanja, ki se v neki povprečno reflektirajoči glavi pojavijo že mnogo pred branjem tega dela. In v resnici sploh ne terja. To se zdi predvsem skoraj naraven proces branja te izvrstne knjige. In pomislite, to je šele prvi del. Z navdušenostjo se bom lotil še dveh, ki mi ostajata.Sprva nekaj o plasteh in predzgodbah ter kontekstih, ki so tu na delu. Propad velikanov je, kot pravi zadnja stran knjige, ''najbolj ambiciozno delo Kena Folletta doslej''. V tej trditvi vidim sicer nekaj varnega kritičnega zavetja, ker se mi zdi, da naravno vključuje nekaj skepticizma. Zato naj takoj povem: tole je strastno čtivo, pisarija epskih razsežnosti, neprekosljivo v marsičem. Skoraj sem pomislil, da bi takšno knjigo zlahka napisal Tolkien, če se ne bi podal v svet fantastičnih bitij in vsakodnevne