O'DEATH: Out Of Hands We Go
Radio Študent,
12. oktober 2014
―
Northern Spy, 2014
O'Death je bend, ki preigrava americano in folk tradicijo in je slišati, kot da prihaja z ameriškega juga. Glasba, ki jo poleg kitar tvorita še violina in bendžo, prikaže oddaljene kraje zaraščenih gozdov in vlažnih močvirij, kjer so tvoji sosedi bradati rednecki. A skupina, ki jo tvori pet članov, ne prihaja iz zakotnega in pozabljenega kraja iz ruralne Amerike, ravno nasprotno. O'Death imajo namreč svoje korenine v urbanem, idejno bogatem New Yorku. Te njihove korenine jih postavljajo v drugačno zvočno formo, saj je v americano in folk izročilo vpeta pankerska energija ali pa kot pri prejšnjem albumu Outside tudi balkanski in klezmer vzorci. V osnovi so skupina, ki se napaja iz tradicionalne folk glasbe, a na to okostje nato prilepijo raznolike glasbene vzorce, od panka in rocka do jazza. Sredi te pisane zvočnosti se je znašla tudi priredba Pixies, Nimrod's Son, ki je v njihovi različici tako pankovska kot redneckovska. A še vedno v svojem genomu ohranjajo folk korenino, na kar močno nakazuje izvor njihovega imena, ki so ga povzeli po tradicionalni pesmi, ki so jo prepevali številni glasbeniki z Ralphom Stanleyjem na čelu in smo jo slišali tudi v filmu O Brother, Where Art Thou?, ki sta ga posnela brata Coen.
Njihovi prvi dve studijski plošči Head Home ter Broken Hymns, Limbs And Skin prinašata koncertno energijo, kjer kot da so z lokalnim šnopcem opogumljeni in odločeni, da potrgajo vse strune ter razbijejo vse možne pločevinke, na katere se lahko daje ritmično podlago. Slišati so kot rednecki, ki so prišli razgrajat v urbano mesto. S tretjim albumom Outside so O'Death zajadrali v bolj premišljene vode, saj je album bistveno bolj posvečen tehničnim detajlom in nasnemavanjem inštrumentov. To jih kaže v bolj kompleksni zvočni podobi, hkrati pa jih oddaljuje od odrskega izraza.
S četrtim albumom Out of Hands We Go pa se ponovno po zvočni strani vračajo na odrske deske, saj je zvočna slika bistveno bolj preprosta in jasna. A za
