13. brat, 1. junij 2015 ― MeduzaleM je še ena mlada skupina, ki se je odločila stopiti na trnovo pot glasbenega ustvarjanja. Glasbenega ustvarjanja, ki se v današnjem času sooča s kar nekaj nevarnostmi, s katerimi se mora mlad glasbenik spoprijeti. Prva je zelo ozek krog zainteresirane publike za zahtevnejšo glasbo. Če glasna, vendar bolj tekoča oz. drveča glasba, še najde kar nekaj poslušalcev med delom nezadovoljne mladine in nostalgične starine, pa je vsakršno eksperimentiranje in odklon obsojen na poslušalce, ki so sami po sebi odklon od običajnega poslušalstva. Posledica je manjša možnost igranja v živo. Druga nevarnost je preobilica glasbe, v kateri je tvoje ustvarjanje samo še eno izmed mnogih. In če nisi ravno fen, hitro pozabiš na nek izdelek in že poslušaš nekaj drugega. Nevarnost tako za bend kot za poslušalca, da presliši, kar bi mu lahko novega glasba dala. A dovolj za uvod. MeduzaleM prihajajo z Obale, kjer tehnično glasbeno znanje nikoli ni bilo zanemarjeno. Trio skuša ponuditi glasbene kompozicije z močnim pečatom tradicije progresivnega rocka. Eklektičnost, beri raznovrstnost, njihovega glasbenega izraza se odraža predvsem pri mešanju nerokovskih (tribalnih) ritmov in bolj klasičnih metalskih ritmov, vokali se dejansko potrudijo s petjem, na kar tisti, ki smo že globoko zabredli v underground vode pogosto pozabljamo. Tudi kitare se ne sramujejo solaž, vendar skrbijo, da te ne niso središče komadov. Pri tem pomaga tudi dolžina komadov, v kateri so zgoščeni različni ritmi, težki rifi in igre vokalov. Malce se skušajo primerjati z Mr. Bungle in mogoče je ta primerjava res najlažja, naklonjenost do eksperimentov g. Pattona pa je vsekakor močno prisotna. Zanimiv začetek skupine, ki se ne boji razbijati šablone rokovskega komada. Potrebujejo pa še nekaj kilometrine, da bomo ob poslušanju rekli, da, to so tisti značilni MeduzaleM.