Poiesis,
28. september 2015
― Sam s seboj sediš, v temi, spet, pojedel bi se, pa se ne smeš. Vprašanja so bila prepogosta in preveč zahtevna zate, nisi jih hotel pustiti na cedilu, ona so kar naprej prihajala, samo da bi te držala skupaj, v enem kosu, človeka za ljudi, ljudi za človeka, tebe za njo, njo zate. Skupaj si bil mnogi, a nič več ti. Tema je bila povsod, a je ti nisi smel videti, imel si vso luč sveta in ljudi, z vsem njihovim prekletstvom, izgubil si upanje, spomine, zaveze, okna z razgledom, drevesa z dušo, oči z upanjem in nasmeške z nirvano, begunec iz reke, ki te nekoč sreča, sama, na obali prvega boga, nisi zdržal, samo govoril si, slika, ton, jasnost za druge, molk zase, ne gre v nedogled, kemija je bleda, kot podhranjenost vtisov, vsak prehod čez lokalno cesto je lahko zmaga, ali poraz, večkrat slednje. Odpustiti sebi, lahko reči, težje storiti. Vsi ti kurci, ki verjamejo vase in te ponižujejo s svojo vero za vse, s svojimi vložki v večnost, ki ne pride, zate, za njih je dovolj tu, na pretek neumnosti in poceni propagande, ki pomaga do prvih praznikov. Kolikokrat zbolijo prej, da se lažje poslovijo od svojih [...]