13. brat,
10. oktober 2015
― Zgodovina je polna slikovitih zgodb o predanosti mučenikov, ki raje trpeči umrejo kot da bi se odpovedali svoji veri oz. idealom. Zgodbe o nenasilnih ljudeh, ki trpijo krivice in s tem opozarjajo na krivično ravnanje in protislovja oblastnih razmerij, polnijo tudi sodobni čas. Eno takih zgodb oz. nenasilni protest, ki svoje telo in s tem življenje postavlja na žrtveni oltar, lahko vsakodnevno spremljam tudi v Moderni galeriji. Miha Turšič, eden od soustanoviteljev Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju in v.d. direktor istoimenskega zavoda se je zaradi nemogočih razmer za delo in zaradi nepripravljenosti Ministrstva za kulturo za kratkoročno in dolgoročno ureditev delovanja omenjenega centra odločil gladovno stavkati do uresničitve svojih zahtev. Zastavitev svojega življenja je radikalna gesta, ki ji iz perspektive človekove eksistence ni para. Žrtvuješ vse kar imaš. Prav zato marsikdo ocenjuje gladovno stavko kot nespodobno oz. neetično. Saj naj ne bi bilo nič takega, za kar bi bilo vredno umreti oz. tvegati svoje zdravje. Vprašanje lahko obrnemo, za kaj pa je vredno živeti? Vsak upor lahko v določenem trenutku vključuje tveganje svojega lastnega življenja, če ne prekinitve gole eksistence, pa vsaj radikalno spremembo bivanja. Gladovna stavka torej ni le samomor, saj se večinoma ne konča s smrtjo, temveč nenasilni upor. Orožje v tem uporu je samo gladovalčevo telo, ki se zoperstavi nasprotniku, v našem primeru birokratskemu sistemu. Gladovanje in žrtvovanje pa v tem primeru naredi odločilen preobrat. Kultura in umetnost ter vsi, ki delujejo na teh dveh poljih, so dojeti kot paraziti, kot grešni kozli, ker porabljajo skupni denar, nič pa ne prinašajo nazaj skupnosti oz. nič ne ustvarijo. To se še toliko bolj izrazi v kriznih časih, ko je treba izbirati koga se bo prvo vrglo čez krov v mrzlo morje. Ker delovanje umetnikov večinoma ne prinaša ekonomskih učinkov in si za svoje delovanje ne zagotovijo večino sredstev na trgu, strogo politično ekon
