CD (Blog Ursule Cetinski), 1. junij 2016 ― V Galeriji Cankarjevega doma prve obrise dobiva razstava Nikola Tesla – človek prihodnosti , ki jo bomo odprli čez teden dni. Cankarjev dom razstavo pripravlja v sodelovanju z Muzejem Nikole Tesle iz Beograda, prav posebej za Cankarjev dom pa je razstavo idejno oblikoval dr. Branimir Jovanović, direktor muzeja. Postavitev me je tako navdušila, da se prav vsak dan nekajkrat odpravim iz svoje pisarne v četrtem nadstropju do pritličja in uživam ob novih eksponatih, ki jih sodelavci našega razstavnega programa skupaj z beograjskimi kolegi pritrjujejo na naše stene. Z razstavo bi radi počastili Teslov 160. rojstni dan. Rodil se je opolnoči med 9. in 10. julijem 1856 v Smiljanu. Krstili so ga že dan po porodu, takšna naglica pa v tistih časih ni bila običajna. Nekateri menijo, da se je družina bala morebitne smrti bolehnega novorojenca, dr. Jovanović pa v monografiji Teslov čudežni svet navaja odlomek iz Teslovega govora ob podelitvi Edisonove medalje 18. maja 1917, ki morda orisuje drug vzrok za naglico: »Rojen sem bil točno opolnoči, nimam rojstnega dne in ga nikoli ne proslavljam. Verjetno pa se je na ta datum zgodilo nekaj drugega. Povedali so mi, da mi je od rojstva srce bílo na desni strani in tako je bilo tudi v poznejših letih. Med odraščanjem mi je bílo na obeh straneh in se končno umirilo na levi. Spominjam se, da sem bil presenečen, ko sem se že razvil v zelo močnega človeka in sem srce našel na levi strani. Nikomur ni jasno, kako se je to zgodilo.« Šele med pripravami na to razstavo sem ugotovila, da je genialni izumitelj Tesla nekaj časa živel tudi v Mariboru. Njegovo mariborsko izkušnjo, na katero je želel pozneje čim prej pozabiti, v enem od besedil za naš razstavni katalog opisuje Milan Perhavec. Tesla naj bi v Maribor prispel v prvi polovici septembra 1878, in sicer po študiju na Visoki tehniški šoli v Gradcu. Gradec naj bi zaradi denarne stiske in dolgov zapustil, ne da bi o tem obvestil svoje starše in sorodnike. V Mariboru je prosti čas menda

CD (Blog Ursule Cetinski), 1. junij 2016 ― Odprtje razstave o Nikoli Tesli (foto: Sunčan Stone) Zadnji dnevi so bili polni vznemirjenja. Ni lahko delati v kulturi. Življenje je pogosto polno najrazličnejših razočaranj nad umetniškimi dosežki, ki včasih nimajo pričakovanega dometa, ali nad ljudmi in odnosi, nad družbenimi razmerami na splošno. Potem pa se zgodijo trenutki vzhičenja, ki si jih zapomniš za vedno. Takšni so bili tudi moji dnevi v prejšnjem tednu. Takrat se zazdi, da se vsa ta nenehna investicija pameti, čustev in strasti, ki jo kulturniki vlagamo v svoje delo, vendarle nekako povrne; da ima smisel. Zelo vznemirljivo se je bilo po sobotnem koncertu Manchester Camerata srečati z dirigentom Takács-Nagyem in legendarno pianistko Martho Argerich. Garderobni prostori, pred katerimi se je nabrala gruča občudovalcev vseh starosti v želji po avtogramu gospe Argerich, so bili nabiti z dobro energijo. Maestro in pianistka sta bila s koncertom več kot zadovoljna, nastop ju je osrečil in nesebično sta poskrbela, da smo za trenutek občutili, kako smo vsi skupaj del zelo lepe zgodbe, katere smisel sta ustvarjanje in poslušanje vrhunske glasbe. Gospa Argerich je obžalovala, da v Ljubljani, ki jo je zanimala tudi kot zelena prestolnica Evrope, ne more ostati vsaj še nekaj dni. Z veseljem je sprejela lonček medu, ki so ga pridelale marljive čebele na naši strehi. Tisto, kar pa se je je najbolj dotaknilo, so bili ljudje, s katerimi je bila v stiku med kratkim postankom v Ljubljani, ko so v Cankarjevem domu zanjo skrbeli predvsem Ingrid Gortan, vodja programa resne glasbe, Janja Krivec in številni drugi sodelavci iz Cankarjevega doma. Pogovor z gospo Argerich je bil čast in užitek, saj sta njeni pomirjujoča naravnost in neizumetničenost v kombinaciji z njeno siceršnjo umetniško veličino delovali osupljivo privlačno. Že v ponedeljek sem bila od ranega jutra do 22. ure zvečer čisto na trnih. V pričakovanju odprtja razstave Nikola Tesla – človek prihodnosti , ki smo jo skupaj z Muzejem Nikole Tesle pripravljal

CD (Blog Ursule Cetinski), 1. junij 2016 ― Nekaj čez polnoč je, vrnila sem se z večerne generalke za današnjo uprizoritev Macbetha, kot si ga je zamislil južnoafriški režiser Brett Bailey. Že veliko oper se je v zadnjih štirih desetletjih zgodilo na našem največjem odru, še nikoli pa nismo gostili nobene z afriške celine. Bailey, ki je moje generacije, se je v Južni Afriki rodil leta 1967, skupino Third World Bunfight (TWB) je ustanovil pred približno petnajstimi leti. Macbetha in njegovo oblastiželjno ženo si je zamislil kot nenasiten par sredi Konga. V tej deželi je po ruandskem genocidu leta 1994 umrlo 5,4 milijona ljudi. Kakšni so moji prvi vtisi? Ganljivo. Lepo in grozljivo hkrati. Vse v enem. Fabrizio Cassol je Verdija priredil za desetčlanski No Borders Orchestra, oplemeniten z južnoafriškima tolkalcema, pod taktirko Premila Petrovića. Priredba ohranja priljubljene Verdijeve arije, hkrati pa tke popolnoma novo zgodbo. Macbeth (Owen Metsileng) in njegova lady (Nobulumko Mngxekeza) sta izjemna. Požrešna. Nenasitno požrešna. Moč, oblast, denar za vsako ceno. Bailey hkrati lepo pokaže, kdo si poleg nenasitnih afriških »macbethov« polni žepe na podlagi morij in napetosti na tej z rudninami prebogati celini – razviti Zahod. Že nekaj let poslušamo, da zanimanje za klasično glasbo, h kateri sodi tudi opera, v Evropi upada. Abonentsko občinstvo se stara in odhaja, mladih pa ni. Vsaj ne dovolj. Na številnih strokovnih konferencah producenti napenjajo možgane, s kakšnimi zvijačami naj bi mlade okužili z ljubeznijo do klasične glasbe. Ker naj bi bilo sedenje na pološčenih stolih koncertnih dvoran za mladino živ dolgčas, v opustošenih tovarnah in garažah ali celo na parkiriščih prirejajo rave zabave, na katerih plešejo na bolj ritmične skladbe iz zakladnice klasične glasbe. Ker pa klasična glasba zahteva poseben način zbranosti, sem do tovrstnih poskusov kulturne vzgoje precej skeptična. Kljub temu pa ostaja odprto vprašanje, kako najstnika zvabiti v opero ali koncertno dvorano. Kot starši bi lahko sicer upor

CD (Blog Ursule Cetinski), 1. junij 2016 ― Spomnimo se na leto 1876. Kaj se je dogajalo pred sto štiridesetimi leti? V Franciji so ustvarjali impresionistični slikarji, v polnem zamahu je bilo tudi Rodinovo kiparstvo. Tesla je študiral na graški univerzi. Izumitelj telefona Graham Bell je opravil prvi telefonski klic na svetu. »Gospod Watson, pridite k meni. Rad bi vas videl,« je dejal svojemu pomočniku po telefonu. Arheolog Schliemann je v Grčiji, v Mikenah, odkril čudovito zlato masko, za katero je verjel, da pripada starogrškemu kralju Agamemnonu. Ameriški pisatelj Mark Twain je za pustolovske mlade bralce objavil roman o Tomu Sawyerju; v Rusiji je ustvarjal Tolstoj, v Franciji Zola. V majhnem nemškem mestu Bayreuth so prvič priredili glasbeni festival, na katerem so krstno izvedli opero Somrak bogov Richarda Wagnerja. Ravno na današnji dan, se pravi 10. maja 1876, se je na Vrhniki revnemu krojaču Jožetu Cankarju in njegovi ženi Neži rodil Ivan, osmi od dvanajstih otrok. Toda že v zgodnjem otroštvu, ko je bil Ivan Cankar star le tri leta, je zgorela družinska hiša in mati Neža se je, kot to begunske matere počnejo tudi danes, selila od bajte do bajte in iskala pomoč za svojo veliko družino. Zdi se, kot da bi Cankar tudi pozneje vse življenje begal in iskal svoj dom. Našel pa ga je šele pred štirimi desetletji, ko je ob Prešernovi in Erjavčevi cesti zrasel osrednji slovenski kulturni in kongresni center – Cankarjev dom. Pisatelju Cankarju nikoli v njegovem 42-letnem življenju ni bilo z rožicami postlano, ne na Vrhniki, ne na Dunaju, ne v Ljubljani. Težko se je preživljal, prizadela ga je materina smrt, dotaknile so se ga grozote prve svetovne vojne. Pa kljub temu lahko uporabimo isti stavek, kot ga je po smrti izumitelja Nikole Tesle izrekel newyorški župan: »Njegovo življenje je bilo eno samo zmagoslavje!« Ne glede na vse, življenje Ivana Cankarja je zmagoslavje. Tudi po smrti je velikan slovenske moderne ostal naš sodobnik in sogovornik, njegova književnost je preživela njega in preživela bo tud

CD (Blog Ursule Cetinski), 1. junij 2016 ― Jutri nas čaka otvoritev Festivala dokumentarnega filma, ob katerem bomo uživali vsak večer do 17. marca. S posebnim veseljem pričakujem predvsem dva filma, in sicer Helmut Berger , igralec v režiji Andreasa Horvatha in Selfie brez retuše v režiji Vincija Vogue Anžlovarja. Avtobiografije ali biografije o umetnikih kot tudi dokumentarni filmi o njih so bili vselej moja strast. Že v osnovni šoli sem prebrala vse, kar je bilo na polici tozadevne literature v naši majhni viški osnovnošolski knjižnici, ko pa tam ni bilo več kaj prebrati, sem z lovom na življenja umetnikov nadaljevala še v nekoliko večji javni knjižnici ob Tržaški cesti. Vedno me je neznansko zanimalo, kako so se umetniki soočali z življenjem. Zdelo se mi je, da se lahko tudi sama česa naučim, čeprav nisem umetnica. Film o Helmutu Bergerju je menda zelo radikalen, saj 72-letnega igralca portretira v njegovem skromnem salzburškem stanovanju, kjer se vdaja alkoholu in spominom na bleščečo igralsko kariero v 60-ih in 70-letih prejšnjega stoletja. O Bergerju po navadi razmišljamo v povezavi z Luchinom Viscontijem, s katerim sta bila povezana tako ustvarjalno kot po ljubezenski plati. Nepozabna je njegova upodobitev androginega Martina Essenbecka v Viscontijevem Somraku bogov , filmski sagi o dekadentni aristokratski družini Essenbeck, ki kolaborira z nacisti. Viscontija je pri pisanju scenarija močno navdihnila tudi preteklost lastne plemiške družine, ki sodi med starodavno milansko aristokracijo. Berger je bil nepozaben tudi v Viscontijevem filmu o Ludviku II. Bavarskem , o monarhu, ki je v iskanju lepote izgubil pamet, pa v Viscontijevi Sliki Doriana Graya . Kadar pomislimo na Helmuta Bergerja, vedno hkrati pomislimo na dekadenco, ekstremna, uničujoča čustva in lepoto, ki se poljublja s smrtjo. Zato verjamem novinarskim peresom, ki pravijo, da dokumentarec o njem ni prav »lahko čtivo«. Zdi se mi, da gre za umetnika, ki se je res nekajkrat dotaknil nebes, za kar pa plačuje z večnim peklom. Očitno

CD (Blog Ursule Cetinski), 1. junij 2016 ― Po ulicah od Berlina (Brecht, Weil), prek Pariza (Brel, Piaf, Ferre), New Yorka, kjer živi, do Buenos Airesa (Piazzolla) nas bo 1. junija popeljala čarobna Ute Lemper. Glasbenica, pevka in igralka. Sodelovala je s Petrom Greenawayem pri Prosperovih knjigah , z Robertom Altmanom v filmu Prêt-à-Porter , s Schlöndorfom pri glasbi za Homo Faber ( Voyager ) … Ljubljanski koncert Zadnji tango v Belinu Ute Lemper bo menda »The best of Ute Lemper«, biserni izbor njene osebne glasbene in življenjske zgodbe. Veliko pozornost je zbudil tudi njen zadnji projekt 9 skrivnosti , ki ga je ustvarila skupaj s Paulom Coelhom po njegovi knjigi Rokopis iz Akre . Youtube video >> Tako bo Ute Lemper sklenila krog »veličastnih predstav« te sezone, mi pa smo v torek prvič javno obelodanili tudi abonma Veličastnih 7 za novo sezono. Kdo so veličastni 2016/17? Lev Dodin , legendarni ruski gledališki režiser iz Sankt Peterburga, je oseba, ki si jo v Cankarjev dom želimo že več kot dvajset let. Kaže, da nam bo tokrat uspelo. Dodin je nekaj posebnega, nekakšen gledališki mag, ki združuje modrosti psihološkega realizma Stanislavskega in Mejerholdovega pojmovanja gledališča kot fuzije glasbe, akrobatike, plesa … Dodinovi igralci, ki bodo v Ljubljani uprizorili predstavo Gaudeamus , so fenomenalni! Med njimi in občinstvom se splete nepozabna, s čustvi nabita izkušnja. Izjemen je tudi Andrés Marín iz Seville, ki mu pravijo »Picasso flamenka« in mu je bil flamenko položen že v zibelko, saj je bil oče plesalec flamenka, mati pa pevka flamenka. V predstavi Carta blanca ( Nepopisan list ) ga spremljajo glasbeniki in vrhunska pevca flamenka José Valencia in Segundo Falcon. Marínov flamenko ni folklora, ampak presunljiv avtorski izraz njega samega in njegovega pojmovanja življenja. Zadnje štiri decembrske dni bo na Gallusovem odru vršalo od vragolij in akrobacij. V vietnamski maniri. Umetnost iz Vietnama zelo redko zaide na naša tla. Vedno pa osupne in preseneti. Pred leti smo v pa

CD (Blog Ursule Cetinski), 1. junij 2016 ― V nedeljo, 27. marca, smo obhajali svetovni dan gledališča. Pisanje poslanice je tokrat pripadlo režiserju Anatoliju Vasiljevu. »Kaj nam gledališče danes lahko pove?« se je vprašal. »Gledališče nam lahko pove vse. To, kako žive bogovi na nebu, to, kako trpijo ujeti v podzemlju, to, kako strast povzdiguje in ljubezen pogublja, to, kako dober človek ni potreben, to, kako prevara zmaguje, to, kako ljudje žive v stanovanjih, otroci pa v taboriščih za begunce, in to, kako se vračajo na pogorišča, ter to, kako se ločujejo od svojih dragih … gledališče lahko pripoveduje o vsem.« Gostovanje Narodnega gledališča Marina Sorescuja iz Krajove je bilo zame kulturni šok. Krajova je približno tako velika kot Ljubljana. Osupnila sem, kakšno predstavo jim je uspelo ustvariti. Pa ne mislim le na domet igralskega ansambla in Wilsonovo režijo, temveč na tehnično, izvedbeno kompleksnost gledališke produkcije. Na gledališko predstavo s scenografijo, kostumi, zahtevno masko, bogato svetlobno postavitvijo. Ustvarili so gledališko delo, o kakršnem slovensko gledališče v tem trenutku producentsko lahko le sanja. Slovensko gledališče je bilo v nekdanji Jugoslaviji vedno napredno, kažipot vsem drugim, kako ustvarjati idejno napredne in izvedbeno inovativne, včasih celo mogočne predstave. Danes se pogosto zatekamo v najrazličnejše oblike dokumentarnega gledališča. Igralci v trenirkah na odru komentirajo družbeno stvarnost. Osebno so mi najrazličnejše oblike dokumentarnega gledališča zelo blizu in sem se jih vselej zelo rada lotevala kot dramaturginja ali producentka, kljub temu pa je moč gledališča tudi v njegovi raznovrstnosti, v paleti najrazličnejših odrskih izrazov. Romunsko gostovanje me je spomnilo na to, da je gledališče prastara »obrt«, ki ima tudi svoje mojstre, najrazličnejše gledališke poklice, od igralca, režiserja, scenografa, kostumografa do maskerja in lasuljarja. Se zatekamo v producentsko preproste oblike gledališča zaradi vizij in teženj ustvarjalcev ali preprosto zato,