Radio Študent,
27. december 2016
―
Pred kratkim sem podpisani avtor tega prispevka imel polemiko s kolegom Jernejem Kalužo, ki se je nanašala na njegovo besedilo Trap, trash, teorija. Če zgostim in izkristaliziram svoje nestrinjanje s tem prispevkom, gre predvsem za moment samomarginalizacije, ki je znotraj njega predpostavljena. Potem se je na to besedilo v svojem uvodniku v Mladini skliceval Grega Repovž, s čimer je polemika dobila nov zagon. Problema ne vidim v tem, da je besedilo povzemal urednik nekega mainstreamovskega časopisa, ne gre za kakšno čistunstvo. Predvsem gre za način povzemanja. Tudi Repovž svoje besedilo zgradi na neki samomarginalizaciji. Govori sicer o mladih, ki nimajo izkušnje družbenih varovalk, v nasprotju z njegovo generacijo – toda, kakor bom pokazal, ti mladi so del njegovega razreda, ne pokrivajo celotne skupine mladih, Repovž govori o marginalizaciji lastnega razreda.
Moja prva ideja je bila, da bi njuni marginalizaciji sopostavil opis svoje marginaliziranosti. V njej bi zgolj predstavil svojo življenjsko izkušnjo in pokazal, na kakšne načine se in sem se, če uporabim Jernejev izraz, počutil kot drek. A ta ideja me je minila. Za to je več razlogov. Prvič, ko se to enkrat začne, se znajdemo v nekakšni race to the bottom. Vedno se bo našel nekdo, ki bo pokazal, da je njegova izkušnja še bolj drekasta ali da se mu vsaj tako zdi. Drugič, ker vsi vemo, da je slovenska publicistično-kulturniška sfera leglo absurdov, najhujših moralnih deviacij in dvoličnosti. Povedal ne bi nič novega. Tretjič, kar izhaja iz druge točke, pa je treba vztrajati na analizi in razmisleku, ne da bi se podredili vladajočim pravilom družinskega dispozitiva, ki za osnovno valuto ne jemlje koncepta ali analitične izpeljave, temveč sentiment. Sentiment je treba prevladati. Kljub temu bo ena od osnovnih poant mojega spisa ravno to, da ne smemo relativizirati človeškega trpljenja; nekdo je v Sloveniji drek, nekdo pa se samo dela, da je, in od tega živi.
Dreka ne bom obravnaval glede n