Radio Študent, 20. februar 2017 ― Westworld je lanskoletna produkcija HBO, ki kot senzacija vztraja tudi letos. Zgodba serije je osnovana na istoimenskem znanstveno-fantastičnem filmu iz leta 1973, ki je javnost prvič seznanil z idejo zabaviščnega parka, v katerem se premožni gostje lahko igrajo z umetno inteligentnimi androidi, imenovanimi tudi »gostitelji«. Park sta v ponovno obratovanje spravila Lisa Joy in Jonathan Nolan, brat Christopherja Nolana, ki je prav tako znan po znanstveno-fantastičnih hollywoodskih velehitih. Kot se spodobi za vsako HBO serijo, tudi Westworld zgodbo podaja skozi perspektivo širokega nabora oseb, ki ga sestavlja mešanica robotov, obiskovalcev in zaposlenih v parku. Glavni med njimi so genialni, a etično vprašljivi stvaritelj parka, ki ga tokrat z normalno dieto igra Anthony Hopkins, dve emancipirani androidki, dva tehnika, ki popravljata eno od dveh androidk in asistirata pri njeni emancipaciji, še nekaj osebja in star sadist. Slednji je najpomembnejši, najbolj premožen gost parka in celo delni lastnik podjetja, ki s parkom upravlja. Medtem ko stari odkriva globlji smisel parka in v ta namen muči androide, emancipirani robotki razvijata zavest in se začenjata zavedati strukture, v katero sta postavljeni. Del osebja so pravzaprav androidi, ki so odgovorni le stvaritelju, sezona pa se zaključi tako, da Hopkins na zaključni proslavi v parku z emancipiranimi roboti ubije sebe ter nekaj članov podjetja, ki hočejo prevzeti in spremeniti njegov park tako, da bi bil bolj primeren za obiskovalce. Na prvi pogled se zdi, da serija Westworld predstavlja nekaj povsem novega. Obiskovalci, ki v parku sproščajo svoje neuresničene želje po streljanju in fukanju, so metafora za navdušence nad preostalo komercialno produkcijo, ki vedno manj cenzurira svojo pomanjkljivo vsebino. Identificiranje z androidi, nad katerimi se izživljajo vsi, ki premorejo kanček človečnosti, naj bi v gledalcu vzbudilo kritičnost nad lastnim masturbiranjem na zombi pornografijo, ki jo med drugimi

Radio Študent, 20. februar 2017 ― Tokrat bo muzika ponovno raznovrstna, tako po stilu, ko tudi nosilcih zvoka. Sukali bomo tako vinile, kot magnetne trakove in (ne gre drugače) digitalne oblike. Glede žanrov bodo tu čistokrvni roots - v stilu obskurnih angleških bendov iz konca 70. in začetka 80., seveda pa bodo tu tudi stari fotri kot so Hugh Mundell, Barry Brown in Dr. Alimantado. Vrteli bomo tudi nove reči v maniri Earth Beat Movementa, Gappy Ranks-a in Poirier ter v naše kraje prihajajočega Mark Wonder-ja. Ne bo pa umanjkal niti dub, delno v stilu G. Corp, delno pa v stilu stepperja, kot ga predstavljata Blue Hill in založba Conscious Sounds.   mail:  riddimoperator@gmail.com http://www.facebook.com/riddimoperator.oddaja ponovitev ( rok trajanja 1 teden ! ):  https://soundcloud.com/riddim-operator   RIDDIM OPERATOR No.300 PLAYLIST: Mark Wonder - Rude Boys In Town (Heartbeat Records) Groundation - Rebel (Reggae Archives Records) Bunny Marrett - Times Getting Harder (Bristol Archive Records) 3D Productions - Riot (Bristol Archive Records) Earth Beat Movement - Citylight (Pirames International) Poirier ft. Fwonte - Pale Mal / Murder He Wrote Remix (Nice Up! Records) Thornato ft. Gappy Ranks - Rhinoceros (forthcomin’ Wonderwheel Recordings) G. Corp - Murder (Different Drummer) G. Corp - Red Sea (Different Drummer) Hugh Mundell - Run Revolution A Come (Message) Dr. Alimantado - Oil Crisis (Ital) Barry Brown - Rich Man (Hot Milk Records) Danny Red - Calling For Dub (Chouette Records) Blue Hill - Bassuka (Grand Ancestor)

Radio Študent, 20. februar 2017 ― Kulturne novice pričenjamo s pregledom preteklega dogajanja. Včeraj se je s podelitvijo nagrad končal 67. festival Berlinale: zlati medved je letos romal na Madžarsko. Priborila si ga je režiserka Ildiko Enyedi za film On Body and Soul. Slovenske barve je na revialnem delu zastopal Rok Biček s celovečernim dokumentarnim filmom Družina, film V modrino hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović, ki je nastal v slovenski koprodukciji, pa je v kategoriji za otroke in mladino dobil častno omembo žirije. Potrebno je omeniti tudi udeležbo slovenskih ustvarjalcev v okviru spremljevalnega programa: slovenske igralske potenciale je predstavljala Maruša Majer, v kategorijo Berlinale Talents pa se je letos uvrstila tudi kritičarka in novinarka ter naša dobra stara znanka Petra Meterc.   V Cankarjevem domu se danes začenja 11. Festival gorniškega filma, na katerem si bo mogoče ogledati 44 filmov, povezanih z alpinizmom in gorami. Festival bo postregel tudi s predavanji vrhunskih alpinistov, predstavitvami nove gorniške literature ter fotografijami gora. Filmi bodo na ogled tudi v nekaterih drugih krajih po Sloveniji, njihovo kvaliteto pa bo presojala mednarodna žirija. V njej bo tudi Martina Čufar Potard, nekdanja svetovna prvakinja v plezanju. Vprašali smo jo, kaj se ji kot plezalki zdi najpomembnejše pri dobrem gorniškem filmu. Ena programustetika, čustva, verodostojen prikaz zahtevnosti poti?   Izjava   O Martini Čufar Potard je bilo posnetih več krajših dokumentarnih filmov, sicer pa so ženske v alpinizmu še vedno nekoliko potisnjene v ozadje. Na vprašanje, kdaj bo Slovenija dobila celovečerec o kakšni slovenski plezalki, naša sogovornica odgovarja:   Izjava   Društvo slovenskih režiserjev pa bo zvečer v Kinoteki podelilo Štigličevo nagrado za življenjsko delo ter nagrado za najboljše avdiovizualno delo. Prejemnik slednje ostaja skrivnost do podelitve, Štigličeva nagrada pa gre letos v roke Filipu Robarju Dorinu. Poznamo ga kot avtorja knjig

Radio Študent, 20. februar 2017 ― Samozaložba, 2017   <a data-cke-saved-href="http://slund.bandcamp.com/album/the-call-of-agony" href="http://slund.bandcamp.com/album/the-call-of-agony">The Call Of Agony by Slund</a> tags: britney spears doom grind punk sludge sludgecore Slovenia   »Vse je laž, nič ni resnično«, bo naše izhodišče ob recenziranju nadvse zanimive kreacije neznane zasedbe s pripisom »made in Slovenia«, ki se je pred kratkim pojavila na spletu. V mislih imamo seveda album The Call of Agony  misterioznega Slund; krajše za »Somebody Loves U, No Doubt«. Postavimo ogledalo prostoru in času, kjer in ko ljudje vedno raje tudi dreku pripisujejo sijajne in pompozne pomene, ga skušajo zavoljo ohranjanja ideje o lastnem nearbitrarnem obstoju afirmirati na področju ’verjamem, da stvari štejejo’, ker se navsezadnje z njim tudi identificirajo. Pomembno je, da se temu dreku pripiše celo vrsto referenc, saj že samo referiranje kaže na zadosten razlog, da je naš drek nadvse huda reč; sploh če se reference dotikajo najširših možnih sfer, to vse kaže le na širino in odprtost tega dreka, kar je lahko le še dodaten plus.  S tem na znanju se tudi naš protagonist Igor Mortis, edini član zasedbe Slund, sodeč po opisu na Facebook strani, loti zapisa biografije svojega projekta. Ironično ga opiše kot new-age, esoteric chillout, smooth jazz projekt s slišnimi vplivi polke in 90’s eurodance glasbe. Ne pozabi omeniti niti, da je sicer učitelj joge ter šolan violinist, denarce pa naj bi služil tudi kot plesalec ob nastopih tribute benda Maroon 5. Album naj bi najprej poimenoval I Love My Pony, a je naslov kasneje spremenil, da bi se lažje približal širšim množicam. Na bandcamp strani zasedbe Slund je zapisano tudi, da je cela plata 100% gluten free in nadvse primerna za poslušanje ob aktu čiščenja poslušalčevih čaker. Lahko bi dodali, »a vendar to še ni vse«, ampak se zdi, da smo zaenkrat na dobri poti dokazovanja našega pointa. »Kakšen duhovit

Radio Študent, 20. februar 2017 ― Noise Appeal, 2016   V krajšm obdobju po zadnjih ploščah zasedb Hella Comet in It's Everyone Else se v tokratnem osrednjem recenzentskem terminu posvečamo še enemu albumu izpod strehe avstrijske založbe Noise Appeal. Tokrat bomo pod drobnogled vzeli lanskoletni album Eisen - stvaritev dunajske zasedbe Couscous v sodelovanju z avstrijskim multiinstrumentalistom in producentom Borisom Haufom, ki se zadnje čase glasbeno udejstvuje na relaciji Berlin – Dunaj – Chicago. Svoj prvenec, naslovljen po imenu zasedbe, so Eisen izdali leta 2006. Sledil je album Trans, ki je bil izdan leta 2013. Pohvalijo se lahko z raznimi glasbenimi sodelovanji, denimo z japonskim glasbenikom Damom Suzukijem ali ameriškim komponistom in improvizatorjem Thollemom Mcdonasom; Borisa Haufa so gostili že na predhodnemu albumu Trans. Kvartet deluje kot avdiovizualni kolektiv, ki že od začetka vselej širi nabor uporabljenih inštrumentov, med katere spadajo tudi glasbila domače izdelave. Z albumom Eisen se je ta nabor le še povečal. Bolj tradicionalen in folkovski pristop k igranju se v dobrih štiridesetih minutah in devetih komadih hitro spremeni v modernejši in bolj elektronsko baziran zvok, ali obratno. Couscous in Boris Hauf zajemajo iz širokega spektra muzik, ki razpetega med dodelanimi aranžmaji in improvizacijo, med komadi, ki so bazirani na ritmu in komadi, ki se spuščajo v zvočna raziskovanja. Bolj organski je denimo prvi del albuma, ki se sprehaja od mathrockovskih drgnjenj hitrejših obratov in industrial ozadij do spevnejših melodij svetovnih glasb, kot je primer komada Misaharati. V omenjeni pesmi se uvodna melodija turške baglame, s tršim nizko-frekvenčim podtonom, spremeni v popačeno bossa novo, ta pa preide nazaj do začetne teme. Takšnih nihanj ne manjka niti v drugem delu albuma, ki je z odzveni dodatnih železnih inštrumentov, klarineta, piščali, bariton saksofona in bobnov, najbolje povzet v komadu svobodnejše forme Lord Skeleton Dance. Na tem komadu z zurna piščaljo g

Radio Študent, 20. februar 2017 ―   Drage poslušalke, dragi poslušalci, dobrodošli v februarski ediciji Temne zvezde. V najkrajšem mesecu v letu tokratno oddajo posvečamo posebni tematiki – žanru blaxploitation oz. črnskemu eksploatacijskemu filmu. Februar je v ZDA in Kanadi namreč tradicionalno mesec, posvečen črnski zgodovini in kulturi. Black History Month tako enkrat letno – skorajda kot nekakšen kozmetični popravek v družbi, ki teži po politični korektnosti – odpira pozabljene in skrite strani zgodovine, kot jo je pisal njen zmagovalec, in sicer točno ta, ki še vedno vodi diskurzivne tokove, najsibo z odra politične ali zgodovine kapitala. Naj v samem uvodu stopimo korak nazaj do že banalne izjave, da je film, vsaj v prejšnjem stoletju in sploh v popularni kulturi, ne le odseval, temveč pomembno sooblikoval podobe, ki zastavljajo družbene strukture. Ustvarjeno polje podob tako vzpostavlja meje pogleda, potopljene v ideologije njegovega ustvarjalca. Kljub hladni, na prvi pogled objektivni perspektivi, ki jo vzpostavlja kinematografski aparat, je ta po inerciji vzpostavljenih struktur moči v rokah dominantne sile – belega moškega, ki podobe gleda in poustvarja iz absolutistično svoje perspektive ter tako zakriva drugo in drugačno oziroma ga vzpostavlja zgolj kot objekt bodisi želje bodisi strahu, ali pa kot dekorativni element eksotične popestritve. V dandanašnjih »trampoidnih« časih se tako zdi še toliko bolj alarmantno, da pozabljamo, kako pozno, skorajda pred nedavnim, se je sploh vzpostavilo zavedanje o molčeči prisotnosti Drugega. Zdi se, da so slepe pege tako na filmskem platnu kot na drugih platformah onkraj njega, ki so jih v teoretičnem diskurzu odkrivali razni trenutki »post« – strukturalizma, modernizma, kolonializma idr. -, danes ponovno postavljene na robove vidnega in slišnega, če ne celo zavestno in javno premeščene v nižje kaste hierarhij »demokratičnih« zahodnih družb. Zato se zdi premislek, majhen skok v zgodovino, če se malce romantično naslonimo na njeno bojd