Radio Študent,
26. februar 2017
―
Preludij
Vsako leto je novo leto. Ker nam pripada vsem, je zmerom nikogaršnje, a zaradi neprestanega simboliziranja skoz zgodovino hkrati vedno nekogaršnje. Lani je bil zaradi obletnice smrti poglavitni literarni označevalec Shakespeare, letos je očitno Tolstoj, ki je za našo kulturno in ustvarjalno sceno v zadnjem času najbolj izpostavljen objekt interesa. Prevodi biografij, bombastični spektakli teatralnih produkcij, predavanja in okrogle mize, razstave, razmisleki, prispevki, petelini, ni da ni. Splošna zavest je, da gre pač za enega velikih umetnikov ne le svojega časa, temveč vseh časov, katerega stvaritve predstavljajo enega tistih vrhov, onstran katerega se v določenem horizontu ne da več priti, prej se menja celotna paradigma. To vemo, toda dandanašnja poza, ki ga aktivno aktualizira – kot da pravkar omenjena dela kadarkoli sploh rabijo neko posebno aktualizacijo, eksplicitno za nas, tukaj in zdaj -, je še posebej hecna, sploh ker ni vezana na neko veliko okroglo obletnico bodi rojstva bodi smrti. Kakorkoli že pa je to zanimanje nenazadnje fina priložnost, da vnovič ponovimo in se lotimo tistega, za kar res gre.
In tako imamo pričujoči objekt, da se spomnimo, mislimo in poustvarimo tisto najvrednejše na Tolstoju, in sicer spetinspet ne mislimo Tolstoja človeka, naj bo ta še tako zanimiv gospod, naj je njegovo anarhokrščanstvo še tako vizionarsko in njegova smrt še tako epska. Tolstoj je tu metonimičen označevalec za delo, literarno delo, dramatiko, novelistiko, romanopisje, Ano Karenino, Vojno in mir. In prav slednja bomo oplazili in zagazili vanju, iz njiju iztrgali del in ga potopili nazaj ter vtem probali praktično pokazati nek moment, zaradi katerega je roman res vrhunski in tudi neprekosljiv. Prav v teh znotraj gromozanske mase gradiva zadiamantenih momentov Vojna in mir zasije v vsej svoji briljanci, ki ji ne morem reči drugače kot poezija. Ne gre za stvar zunanje organizacije ali konstruktivističnega opredeljevanja, češ to je pa ja proza
