Airbeletrina,
13. marec 2019
― Bojan Sedmak – ki naj, prosim, ne zameri te mimobežne vpletenosti v ta zapis - je v nekem telefonskem pogovoru omenil, da so zgodbe iz Tomažinove zbirke Anonimna tehnologija (LUD Literatura, 2018) res sodobne in ta pripomba je dobra vstopna točka v Tomažinovo kratko prozo; zbirka skozi zgodbe, umeščene med prvo (Izabela), ki se odvija v šestnajstem stoletju, ter zadnjo (Novo ravnotežje), katere dogajalni prostor in čas sta (namerno) nedoločljiva, na drobljiv, izmuzljiv način izrisuje krajino sodobnosti, ki je ni mogoče misliti mimo preteklosti in prihodnosti. Izmuzljivost je pri tem seveda povsem idejno ustrezna: sedanjost je v veliki meri nezapopadljiva – trenutki nenehno zapadajo preteklosti in obenem dotekajo »iz prihodnosti«: sedanjost je torej tisto »vmesno«, kar nenehno odteka, in ni lahko določljivo. Ključna vprašanja, ki se v tem smislu pojavljajo, so goto