Kriterij.si,
15. oktober 2019
― Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti
Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor
Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:15
Ogromen potencial igrišča, potencial umetnostiRefleksija po ogledu predstave
30. septembra 2019
Oseba, ki je pred nekaj minutami vstopila v prostor, hodi po črnem parketu, brez plašča, brez torbe, bosa. Prisluškuje. Poskuša ujeti niz večplastne zvočnosti. Zdi se, da besede, ki jih skuša razumeti, prihajajo od drugod, od daleč, z one strani začrtanega parketa ... Druga oseba našpiči ušesa, se usede na kavč na črnem parketu, posluša. Zdi se, da bo morda ujela del pripovedi ... Po črnih tleh, zamejenih z belimi stenami in nekaj nedorečenimi svetlobnimi pasovi, po prostoru, po zemljevidu, hodi nekaj oseb ... ljudje. Čutijo se povabljene, da se sprehodijo po navideznem zemljevidu parketa, da se srečajo. Prisluškujejo nedorečenim besedam. Iščejo izvor zvoka, pomen besed, niz povedi, in prav to zvočno iskanje oblikuje njihovo pot po parketu. Pot, to premikanje neznanih znancev po prostoru, ta srečanja, je hkrati dragoceno opazovati. Poti poslušanja oblikujejo dinamiko srečevanja v prostoru. Poskušajo slediti zgodbi. Med besedami je dovolj praznine, da ta krepi spekulacijo. Zgodba morda govori o prostoru, o linijah, površinah, volumnu ali o poti, ki preči. Zdi se, da poslušanje zgodb razpira vprašanja o prostoru, o pomenu krajine, v katero vstopaš ti in jaz, o odnosih.
Stojim na odru, na črnem parketu, obdanim z belimi stenami in svetlobnimi pasovi. Na njem je nekaj stolov, kavč, blazine. S stropa, malo nad mojimi ušesi, visi kopica usmerjenih zvočnikov. Prisluškujem. Potencial zgodbe, ki jo težko zagrabim. Paleta zvokov razpira širino možnih prostorov. Pred menoj se odpira zvočna krajina, ki z natančnim umeščanjem zvoka razpira prostor in vabi k sodelovanju. K potovanju od enega do drugega zvočnika, od ene do druge zgodbe, od ene do druge osebe. Kaj določa prostor: linije, volumni ali zvok ali naši odnosi? Igra na parketu, ki traja. Zame in vse