Kriterij.si,
3. april 2020
― Nagib k samobitnem
Klemen Janežič: Postaja samobitno
Urednik Fri, 04/03/2020 - 14:55
Nagib k samobitnem
Zadnja avtorska predstava plesalca in igralca Klemna Janežiča Postaja samobitno je bila premierno izvedena
12. marca v Stari elektrarni. Osrednja tema predstave, ki jo enigmatični naslov Postaja samobitno dosledno priklicuje, jemlje svoj navdih iz šamanizma in nadrealističnega dela Postaja Perpignan Salvadorja Dalíja. Osnovni obrisi predstave so se Janežiču izrisali po obisku muzeja Ludwig v Kölnu, kjer si je ogledal omenjeno Dalíjevo sliko. Postajo Perpignan je Dalí videl kot bodoče prizorišče konvergence vesolja; slika tako uprizarja kozmično ekstazo in središče univerzuma. V Janežičevi interpretaciji je postaja prizorišče ponotranjene ekstaze, ki se izteče v vzpostavitev osebnega središča lastne samobitnosti. Z elementi šamanizma se je avtor seznanil v času svojega raziskovanja in razvijanja plesnega izraza buto, od šamanizma pa prevzema nekatere miselne vzorce, ki jih nato uprizori s svojim avtentičnim gibom, brez potrebe po posnemanju šamanskih plesnih ritualov.
Predstava je prej gibalna kakor plesna in premislili jo bomo v petih prizorih oziroma slikah. Začetek predstave se izteče v pripravo scene: posipa se pepel, izrisuje se prizorišče, vzpostavlja se oder na odru. Opravka imamo z močno metaforo metamorfoze: nekaj gre v nič, v prah in pepel, ali pa se iz pepela rojeva novo življenje kot feniks, ki zgori in se rodi ponovno ali na novo.
Prva slika. Na pepelnem obzorju nastopa kreatura amorfne podobe. Nekakšno bitje s težkim kožuhom. Sprva ne vemo, kaj in kakšno pravzaprav to bitje je. Lahko rečemo le to, da se giblje in se skriva pod ogrinjalom, ki ni toliko pokrivalo, ampak predvsem organski del njega samega. Konture plašča so nedefinirane. V enem trenutku spominjajo na orjaško sipo, v drugem na dvojna kolesa, v tretjem na radovedno žuželko … odvisno od položaja, v katerem se nam bitje kaže. In to kazanje je nestanovitno in spreminjajoče se. Je gi