Konteksti (Tomaž Bešter), 28. oktober 2020 ― vir slike: sodobnost.com Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg. Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International. Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce.Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta. O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni običajno, vse spominja na zajčjo lukno, ki pelje v prostranosti besedne pokrajine, ki jo slika mešanica spominov in tesnobe, želja in groze. A onkraj teh barvitih in neravnovesnih podob se skriva genialno zakrita žalost zaradi smrti in ločitve. In tu, skozi razpoke teh pošasti, nesmislov, besednih iger in ugank, dograjenih fantomov in pošasti, se v boju dekleta s samim seboj kažejo hrepenenja po svobodi, ki jo potrebuje. Svobodo od navezanosti. Od tiste babičine sladkobe majhnih stvari, ki ne zmorejo premagati grenkobe velikih. Sara in pozabljeni trg je zgodba o novem jutru. In o radikalni odločitvi pozabe. "Ojej, tole pa ne bo šlo zlahka.""Nikoli ne gre. Veš, koliko časa pri svoji pameti potrebujem, da najdem Kristino? Kar mislim si, kako težko bo šele tebi ..." Zgodba se prične s Saro, ki se z očetom v avtu prebija skozi gnečo. Ko obstaneta, se Sara odloči, da pot nadaljuje sama. Iščoča trg, pri čemer ji nihče ne pomaga. A vendarle ga najde. Tam jo pričaka Bertold oziroma Berti,

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober 2020 ― Dogodek združi več segmentov: slikarstvo, ki je v »ozadju«, skulpture, marionete, »lisico, ki je zvita zver«, Von Kleistovo pripoved O gledališču marionet … in čisto Igro. Enej o svoji postavitvi že prej zapiše: »da gre za preobrat, kjer plen in lutka … ukaneta opazovalca« z dvojno izključitvijo rešitve. Gre za ne- in proti-intiutivno razrešitev slikarjeve uganke, za dvopomenskost zvitosti, ki jo razreši (vsak) opazovalec … Kot da obstoji (nekakšna) zvitost, pravilnejša od same zvitosti gledalca, ki se vsakič znova postavlja pred ogledalo, da bi preveril zvijačnost v pravljičnosti dramske igre. Kipi in slike so vpete, ujete v lutkovno predstavo, so protagonisti postavitve, njene Dejavnosti – razgradnje na razstavne eksponate. Slika = zatajitev njene avtonomnosti in marionete so »vprašljive«, kot tudi njeno gibanje in akcija, ki se prav vsakič znova oddalji od (nekega) posnemanja človeške anatomije. Posamezni segmenti kipov zmrznejo v poljubnem vrstnem redu. V ospredju je lisica = zvitost, ki se roga iz daljave, kot lutka, brez (vsake) gravitacije, v plesu, ki presega (vsakega) plesalca in je v resnici analogen le idealnemu gledalcu. V. J. Propp je v delu Morfologija skazki o pravljici zapisal: »Pravljica se odlikuje z ustaljeno kompozicijo, strukturo, ustaljeno poetiko … V ospredju pa je njena estetska funkcija.« V pravljici sta čas in kraj nedoločena, osebe so nedoločene, pravljica ljubi nasprotja, kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom. Gre za tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja. Nekakšen čudež se zgodi, nekakšna čarobnost, s pomočjo katere se ukinja zlo in nemoralnost v vsakdanjem življenju. Nekakšen čudež in čarobnost, kot nek »obred« figur, konstantnih in nekonstantnih elementov: funkcij delujočih bitij in oseb. Strukturno je Enejeva predstava: ne-struktura in ne-red v novem Redu, ki kot artistov arhetip obvlada sceno/svet. Predvsem pa je ta postavitev čista igra. Pri tem moramo odmisliti vsako antropologijo, psihologijo in fenomenol