ŽIVA DRVARIČ: APARTHOTEL
Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg),
7. junij 2022
― »Od včeraj stanujem nadstropje niže. Nočem reči na glas, toda stanujem niže. Na glas nočem reči zato, ker se nisem preselila.« Ilse Aichinger Zdi se, da se nenavadnemu prostoru Žive Drvarič morda še najlažje približamo prek literature – fiktivne naracije in poetičnih podob. Zamišljam si zgodbo o vzporednem svetu, skoraj takšnem, kot je naš vsakdan, ampak le skoraj. Nekje med sanjavostjo in nelagodjem odkrivamo drobne razlike: okna ne odpirajo pogleda navzven, stopinje ne vodijo nikamor, ampak razkrivajo dvojnosti in/ali dileme, vsakdanji predmeti so popačeni. Je v prostoru pravkar nekdo bil? Je pozabil čevlje? Bi nas morda moralo biti strah? Čas se je ustavil. Vsakdan je vsaj od devetdesetih pogosta in priljubljena tema vizualne umetnosti; še pred tem so med pariške ulice hoteli poetičnost in presenečenje zanesti francoski situacionisti; umetnost so vsakdanu želele približati avantgarde. Kaj se dogaja, kadar se ne dogaja nič, se je v sedemdesetih spraševal Georges Perec, ki naj bi nekaj časa prijateljeval z Henrijem Lefebvrom, prvim imenom teorij vsakdana. Francoski avtorji so tedaj poudarjali predvsem politični in socialni vidik vsakdana, a ne morem si kaj, da v Perecovem navodilu, naj prevprašujemo svoje čajne žličke (»question your teaspoons«) in se vprašamo, kaj je pod tapetami, ne bi slišala prizvoka sumničavosti. Kot da se bo ob natančnem pogledu izkazalo, da čajne žličke živijo dvojno življenje, pod tapetami pa se razpira nov svet. Svet, ki ga večinoma stežka opazimo, saj je definicija vsakdana prav to, da smo vanj potopljeni oz. da je po Perecu pod pragom vidnosti. Vsakdan je tisto nedosegljvo, do katerega imamo vedno že dostop, je menil Maurice Blanchot, ki je poudarjal, da se vsakdan izmika, uhaja (»the everday escapes«). Morda prostor Žive Drvarič skuša uloviti pogled na vsakdan tako, da so v njem običajne stvari podvojene, razdvojene, razpete med dva pola, nedelujoče in nelogične. Oziroma – drugačelogične. Če vsakdan določa predvsem rutina minevajočega č
